Sem razmišljal kako je prijeten in topel odnosm med očetom in otroki. Večkrat se sprašujemo, zakaj ne znamo biti tudi odrasli več kot otroci v odnosu drug do drugega. Včasih se resnično sprašujem, kako lepo je kot se otrok pride k tebi stisniti po tem ko si ga naglas okregal ali celo zaprl v sobo, kjer je izkazal svojo svemogočno trmo, a ko se je umiril se je prišel nazaj stisniti v objem. Podobno lahko doživimo v omedsebojnem odnosu med možem in ženo, a tukaj že terja malo več napora, da lahko drug drugega po konfiktu povabiš v objem. Kaj pa če se taki odnosi dogajajo v zunanjem svetu. Tukaj pa že včasih neznamo biti ponižni in prihaja do dolgotrajnih sporov.

Doživljam, da smo v naši družini lahko eno samo v primeru, da se zavedamo, kako pomembno je obvladovanje konfliktov in da se iz tega lahko kaj koristnega naučimo in sprejemamo tudi težje trenutke in smo v tem medsebojno povezani in si v pomoč. če ni tako te enosti ne moremo čutiti in se potem razhajamo vsak na svojo stran. V tej enoti smo lahko kot ovce, ki poslušamo in hkrati kot pastirji, ki svetujemo in oznanjamo.

Po takem odnosu, kot je med Očetom in Sinom gotovo tudi mi hrepenimo. Pa mi je že samo razumevanje takega odnosa težko, nekako tuje: "Jezus v tem odnosu združuje otroškost in izredno spoštovanje, bližino in izredno ponižnost. Takega odnosa oče-sin s svojimi očeti ali svojimi sinovi, kjer bi bili hkrati otroci in v vsej polnosti očetu enakovredni, ne poznamo. Jezus nas vabi, naj bomo eno, kakor sta on in Oče eno."
Zdi se mi, da bi me Jezus rad naučil, da bi vedno hrepenela in iskala otroško in pristno bližino v vsakem odnosu. Da bi se predala brez strahu ali preračunljivosti. Hkrati naj bi v ponižnosti sprejemala to, kar mi bližnji zmore ali želi dati. Brez užaljenosti in izsiljevanja. V popolni ponižnosti in zaupanju.
Ob enakovrednosti odnosa mislim, da večkrat to zamenjam z besedo enakost. Enakovrednost v odnosu je zavest, da sva tako jaz kot moj bližnji enako vredna, nihče ni več ali manj od drugega. To je temelj medsebojnega spoštovanja. Tako je lahko enakovreden odnos med Očetom in Sinom, nista si pa med seboj enaka. Vsak od njiju ima svoje mesto in funkcijo. Med seboj si po moje ne moremo biti enaki, kajti potem bi raje počeli to, kar počne drug ne pa to, kar je moja naloga. Če pa se zavem enakovrednosti z drugim, lahko v miru živim s seboj in delam to, kar Oče pričakuje od mene.

Zanimivo mi je, ker se tudi Jezus zaveda te enakovrednosti v odnosu z Očetom. Zaveda se, da on ne more brez Očeta in ne Oče brez njega. Povsem samozavestno pove:"Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet." Zaveda se, da je kot otrok svojega Očeta poveličal in ga prosi, naj sedaj Oče poveliča njega.

Verjetno je nekaj podobnega v odnosu med menoj in otroki. Navidez otroci potrebujejo mene, ker so še zelo odvisni v mnogih pogledih. A resnica je ta, da prav tako potrebujem otroke jaz v vsem kar so, da sem lahko scela človek kakršnega si je zamislil Bog. V tej zavesti bi me moral miniti občutek večvrednosti do otrok in ga zamenjati zavest o medsebojni enakovrednosti. Šele v tem sem jim lahko resnično blizu in jih imam rada.

»Ko smo v devetdnevnici k Svetemu Duhu, ga prosimo, naj nam pomaga vstopati v skrivnostno lepoto edinosti med Očetom in Sinom.«

Devetdnevnica k Svetemu Duhu se izteka. Hvala ti, Peter za ta lep namig, za kaj naj v teh dneh pred Binkoštmi še posebej prosimo. Meni je izredno lepo med molitvijo Očenaša misliti na ta otroški odnos, ki je:

-          zaupen,

-          topel,

-          poln hrepenenj,

-          poln sanj o lepem,

-          navdušuje,

-          vleče v odnos enosti,

-          spodbuja k oznanjevanju.

Kako s to mislijo molitev postaja drugačna, postaja zares otroški odnos.

Pridi Sveti Duh! Nauči nas tako moliti! Ti sam tki v nas ta sinovski odnos z Očetom!