Velikoduhovniška molitev
Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Jn 17,1-11
Oče, vse moje je tvoje …
Jezus nas v velikoduhovniški molitvi vabi v odnos z Očetom. Ta odnos je ključnega pomena tako zanj kot za nas. V odnosu do Očeta govori o izpolnitvi svojega življenja, svojega poslanstva, o cilju življenja. Odnos z Očetom nam predstavlja kot temelj naših hrepenenj po nebesih, po polnem življenju, hrepenenj po srečanju z živim Bogom.
In kakšen je odnos med Jezusom in njegovim Očetom? Na prvi pogled nam je jasno, o kakšen odnosu govori, a če pogledamo od bliže, odnosa oče-sin, kakor ga predstavlja Jezus, sploh ne poznamo. Spomnimo se, kako učence uči moliti Oče naš. V molitvi Oče naš Jezus nagovarja očeta kot Abba - očka, a besede so vzvišene, kakor da bi govoril s kraljem. Besede so podobno kot v molitvi Oče naš vzvišene tudi v velikoduhovniški molitvi, kjer Sin pravi: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe …« Jezus v tem odnosu združuje otroškost in izredno spoštovanje, bližino in izredno ponižnost. Takega odnosa oče-sin s svojimi očeti ali svojimi sinovi, kjer bi bili hkrati otroci in v vsej polnosti očetu enakovredni, ne poznamo. Jezus nas vabi, naj bomo eno, kakor sta on in Oče eno. A kaj je to?
Poskušajmo premisliti, kakšen je odnos Jezus in Oče ter kako priti do nečesa podobnega, kako naj se približamo pravi podobi Očeta in pravi podobi odnosa do očeta/Očeta. To o čemer govori velikoduhovniška molitev, je povzeto v molitvi Oče naš. Ustavimo se ob njej in skušajmo 'ujeti' razpoloženje, s katerim jo izgovarja Jezus.
|
Jezus nas z besedami uči moliti takole: Oče naš, |
Otroško razpoloženje, ki je v ozadju, pa je najbrž takšno:
|
|
ki si v nebesih, |
|
|
posvečeno bodi tvoje ime, |
|
|
pridi k nam tvoje kraljestvo, |
|
|
zgodi se tvoja volja, |
|
|
kakor v nebesih tako na zemlji. |
|
|
Daj nam danes naš vsakdanji kruh |
|
|
in odpusti nam naše dolge, |
|
|
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom |
|
|
in ne vpelji nas v skušnjavo, |
|
|
temveč reši nas hudega. |
|
|
|
|
Otroški odnos je:
- zaupen,
- topel,
- poln hrepenenj,
- poln sanj o lepem,
- navdušuje,
- vleče v odnos enosti,
- spodbuja k oznanjevanju.
Biti eno z Očetom, kakor sta Jezus in Oče eno, je mogoče le toliko, kolikor bomo uspeli osvojiti logiko njunega odnosa. Odnosa, ki je hkrati otroški in enakovreden, ko je oče očka in kralj ob enem. Ko smo v devetdnevnici k Svetemu Duhu, ga prosimo, naj nam pomaga vstopati v skrivnostno lepoto edinosti med Očetom in Sinom.









Sem razmišljal kako je prijeten in topel odnosm med očetom in otroki. Večkrat se sprašujemo, zakaj ne znamo biti tudi odrasli več kot otroci v odnosu drug do drugega. Včasih se resnično sprašujem, kako lepo je kot se otrok pride k tebi stisniti po tem ko si ga naglas okregal ali celo zaprl v sobo, kjer je izkazal svojo svemogočno trmo, a ko se je umiril se je prišel nazaj stisniti v objem. Podobno lahko doživimo v omedsebojnem odnosu med možem in ženo, a tukaj že terja malo več napora, da lahko drug drugega po konfiktu povabiš v objem. Kaj pa če se taki odnosi dogajajo v zunanjem svetu. Tukaj pa že včasih neznamo biti ponižni in prihaja do dolgotrajnih sporov.
Doživljam, da smo v naši družini lahko eno samo v primeru, da se zavedamo, kako pomembno je obvladovanje konfliktov in da se iz tega lahko kaj koristnega naučimo in sprejemamo tudi težje trenutke in smo v tem medsebojno povezani in si v pomoč. če ni tako te enosti ne moremo čutiti in se potem razhajamo vsak na svojo stran. V tej enoti smo lahko kot ovce, ki poslušamo in hkrati kot pastirji, ki svetujemo in oznanjamo.
Gorazd Lapanja