Ostanimo Gospodovi učenci tudi naprej, da bi skupaj z njim lahko uničevali zlaganost tega sveta.

Vsi smo samo ljudje, zato začnimo pri sebi.

Vsi grešimo. Eni smo nagnjeni k takim slabostim, drugi k drugačnim.

Ko si res iskreno želimo odpraviti kako svoje grešno nagnjenje, ki se nas drži kot klop, nam ga Bog včasih celo odvzame. To je dejanje velike milosti.

V iskrenem in bližnjem odnosu spoznavanja drug drugega se pogosto zgodi, da drug drugega tudi raniva in prizadeneva.

Ob tem imajo pomembno vlogo najina čutenja in govorica telesa.

Ko v Resnici odkrivava drug drugemu  svoja občutja, želje in pričakovanja, zmoreva

tudi  iskreno pokazati na stvari, ki so naju prizadele.  To, da s kakim dejanjem nisem

obdarila sogovornika, pač pa, da sem  ga ranila in prizadela, ni lahko slišati. Vendar, če pri tem ostajava v Resnici, to zmoreva prenesti, preboleti, zmoreva iti naprej. V območju resnice ni nikakršne potrebe po obtoževanju tistega, ki me je ranil, pač pa, zgolj pojasnjevanje, v kateri stvari je ravnal napačno v odnosu do mene.

V kolikor pa se kdorkoli od naju  zateka v zanikanje dejanja in se postavlja v luč nezmotljivosti,  prične med nama graditi zid, ki začenja ločevati in odtujevati.

In takrat, ko začutim, da besede ne prinašajo resnice, postanem pozorna na govorico telesa. Na  kretnje rok, pripoved oči, sporočila nog in zaznavo dihanja.

In moram reči, da do sedaj še nisem srečala tako spretnega lažnivca, ki bi zmogel prisiliti svoje telo, da bi lagalo. Zanimivo je, da telo vedno ostaja zvesto  resnici in potrjuje besede ali pa jih močno negira.

Kot otrok sem bila pogosto deležna neskladnosti med besedami in govorico telesa staršev. Ko starš zaradi prisotnosti neke odrasle osebe ni zmogel ubesediti prepovedi, so jo zelo jasno sporočale oči, ki niso bile dosegljive opazovanju te odrasle osebe. Vse to pa je meni, kot otroku, sporočalo, da staršu ne morem zaupati, saj je bil njegov nastop dvoličen in  je v meni sprožal nemir  in razdvojenost.

Ob prepoznavanju vzorcev, ki so me tako ali drugače zaznamovali, zmorem v odnosu do svojih bližnjih in tudi ostalih, svobodno ubesediti strinjanje ali nestrinjanje skladno z govorico svojega telesa in tega sem vesela. Največ težav s tem sem imela v odnosu do avtoritet, a sem tudi tu sedaj svobodna. Čudovit je občutek, ko se zmorem izraziti svobodno in me ne skrbi, ali bom obdržala naklonjenost sogovornika, saj ni moje nestrinjanje napad nanj, pač pa le drugačen pogled na neko stvar.

Svobodna  zmorem biti le v Bogu in Njegovem ljubečem pogledu in spoznanju, da ima vsak svojo pot in poslanstvo v življenju, zato prosim Boga, da bi mi ju pomagal prepoznavati in živeti.

VSTAJENJE V LUČI ODNOSA DO STARŠEV

Živim, se gibljem in sem v odnosu z različnimi ljudmi.

Posebno mesto v teh odnosih ima odnos do staršev.

Kako sem doživljala ta odnos kot noč smrti in dan vstajenja?

Odraščala sem v družini, kjer je veliko let kraljeval alkohol in s tem povezana cela vrsta problemov in težkih občutij. Želela sem si, da bi se starša ločila in hkrati sem molila, da bi oče prenehal piti. Veliko let nisem v svojem očetu videla nič dobrega. V sebi sem iskala samo rane, ki mi jih je povzročil. Obtoževala sem ga za uničeno otroštvo.

Pa je prišel dan vstajenja, ko sem ga zagledala v drugačni luči. Videla sem, da se za fasado alkohola skriva občutljiv, pošten, delaven človek, človek, ki ne pozna zamer, ki zna odpuščati..

Kdaj in kako se je to dogajalo?

Ko sedaj gledam nazaj, je bil prvi korak narejen z  molitvijo.

Drugi korak se je začel dogajati, ko sem domov pripeljala sedanjega moža. Neobremenjen je sprejel moje starše,jim pokazal spoštovanje, se z njimi sproščeno pogovarjal.Takrat se je zgodila prva sprememba pri očetu. Ko je videl, da ga nekdo spoštuje in ga sprejema takšnega kot je, se je začel spreminjati. Prvič se je zgodilo, da leto dni ni pil in kasneje je dokončno prenehal z alkoholom.

Ko sem tudi sama začela sprejemati starše takšne kot so in ne takšne kot si jih jaz želim, sem tudi jaz doživela vstajenje v odnosu do očeta. Videla sem tudi njegove dobre plati.

Pogled v njegovo življenje mi je marsikaj razjasnil. Iskala sem svoje rane, nisem pa naredila niti enega koraka v njegovih čevljih, občutila vsega hudega, ki ga je doživljal kot mlad fant v vojni. Domov je prišel tako izčrpan, da ga niti lastna mati ni takoj prepoznala. Celo življenje ga je spremljalo to trpljenje. V luči tega pogleda sem lahko šla skozi svoje rane v svetlobo. To ne pomeni, da sem hudo potlačila v sebi, ampak, da sem bila zmožna videti tudi dobro.

To vstajenje je prineslo nova vstajenja. Oče je po 40-ih letih ponovno prejel zakramente. Bila sem prva, ki me je poklical in mi to povedal. Prej sem leta prenašala njegovo nasprotovanje in preklinjanje zaradi vere.

To, da je bilo veliko dobrega, je dokaz moje življenje. Če ne bi bilo ljubezni staršev, bi umrla kot so umrli otroci, ki s bili primerno negovani in hranjeni, niso pa imeli ljubezni. Kadarkoli sem sposobna v svojih bližnjih, starših in prednikih iskati dobro, ozanjam vstalega Kristusa, kajti iz Njega izhaja dobrota in ljubezen.

Hvaležna sem Bogu za vse svoje prednike, takšne kot so bili. Ker so vztrajali, verovali, trpeli, upali...sem danes tu.V težkih dneh mi Bog tudi preko njih vliva moči na poti skozi življenje, zato se mi zdi potrebno iskati in negovati svoje korenine.

Želim veliko vstajenskih odnosov.

Umetnost je najti pravo razmerje med ustavljanjem ob svoji preteklosti, odnosih, ki so nas zaznamovali, govorici telesa ipd. ter na drugi stani ob duhovni dimenziji ljubezni, hrepenenju po presežnem in težnjo po popolnem preseganju sebe in darovanju. Zdi se mi, da je razmerje mogoče doseči le s sprejemanjem križa vsakdana, napora za ljubezen in iskrenost.

Množica naših besed o tem ali onem je pogosto le beg pred izzivom, ki bi ga v življenju morali sprejeti in nam ga prinaša Jezus sam. O tem mislim, ko govorim o nemirnem iskanju Jezusa in pogumnem stopanju v grob svoje trohnobe. Pravzaprav je svetost v tem, da se soočimo z realnostjo in ne blefiramo. Ne napadam nikogar, ko vabim k temu, da bi uničevali zlaganost tega sveta. Pozivam pa k streznitvi. Zlaganost se žal pogosto skriva tudi za našim razpredanjem o ranah, čutenjih in sprejemanjem preteklosti.

Kje je potem merilo za vstajenjskost naše drže? Ustvarjanje občestva, pripadanje občestvu, ki hoče živeti v resnici, soočenje z drugačnim mnenjem, pripravljenost na kritiko in iskeno sprejemanje drugega. Poglejte, kako se ljubijo med seboj! so govorili za prve kristjane. Žal smo nasplošno daleč od tega; torej daleč od resnice, daleč od hrepenenj, nemira, ki nas vodi h Kristusu, vere v neskončno Ljubezen.

Ker smo bili pravkar priče beatifikacije Janeza Pavla II, morda tele njegove misli samo še podkrepijo to, kar si napisal, Peter. Prvi kristjani so razumeli, da so poklicani k svetosti in vsaka generacija Jezusovih učencev je pred istim izzivom. Sama sem danes bolj kot kdajkoli doslej zaslutila ta klic. Bom znala nanj odgovoriti? To bodo znali veliko bolje od mene presoditi tisti, ki živijo ob meni… Naj nam vsem pomaga na tej poti priprošnja našega novega blaženega!

"Ljubezen mi je vse razodela."

”Vsak človek je poklican k svetosti, poklican, da oblikuje človeštvo, ki ga prenavlja Božja slava. Vernik pa je v moči krsta postavljen za pričevalca tistega nadnaravnega upanja, ki je opora na človekovem romanju po zemlji, tako pogosto zaznamovanem s preizkušnjami in trpljenjem. ... Toda, če človek s pomočjo notranjega priličenja Kristusu sebe duhovno ne izoblikuje, ostanejo naposled vsi njegovi dosežki brez pomena in morejo postati celo nevarni. Prav zato, ker ljudje danes
tako iščejo svojo popolno uresničitev, so svetniki toliko bolj potrebni. Naš čas zahteva zrele osebnosti, sposobne, da potem, ko so doumele vrednoto svetosti, skušajo le-to uresničiti v vsakdanjem življenju. ... Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.”

(Iz homilije Janeza Pavla II. pri maši na letališču v Slivnici, 19. maja 1996)

“… je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba.... Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih.  (Jn 20,1-9)

Velikonočna osmina je za nami, misli, ki so se mi na veliko noč porajale ob premišljevanju evangelija, pa ostajajo žive:

Marija Magdalena je prišla navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Samo ljubezni je lastno, da vidi znamenja Vstalega tudi v temi.

Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Najprej je treba iti ven iz te sobe, kamor se zaklepamo iz strahu pred drugimi, pred hudim, pred seboj in vso agresijo ter drugimi strastmi, ki so v nas... Iti ven, da se lahko odpravimo na pot h praznemu grobu. Večja ljubezen kot nas žene, hitreje bomo tekli!

Sklonil se je in videl povoje. Treba se je skloniti, ponižno priznati svojo nemoč, svoje zablode, nezvestobe, da lahko zagledam povoje – drugo znamenje Vstalega. Povoji, v katere je bila zavita večna Ljubezen, ki smo jo na smrt ranili, so ostali tu, da obvezujejo naše rane...

Ni dovolj samo skloniti se, treba je tudi vstopiti v ta prazen grob, iti do dna. Tam se pogled vere še bolj razpre – vidiš več; vidiš, da povoji ležijo tam, prtič, ki je ležal na Jezusovi glavi, pa je zvit posebej na drugem mestu. Kot da nam sporoča, da je vse Kristusovo telo, ki je Cerkev, s Kristusovo smrtjo in vstajenjem zavito v te povoje ljubezni, Glava, ki je sam Kristus, pa ohranja svoje posebno mesto. Po Njem se vse steka  nazaj gor, v večno Očetovo Ljubezen.

Ko se osvobodiš strahov, ko prehodiš v iskanju Vstalega neko pot, ko se ponižno skloniš in priznaš, da sam s svojimi močmi ne zmoreš, pa če še tako tekaš sem in tja, ko vidiš in izkustveno doživiš znamenja – odvaljen kamen, prazen grob in povoje, se okrepi tudi vera, ki je predpogoj, da lahko začneš umevati, da se je vse to, kar se ti je v življenju dogajalo, moralo zgoditi. Potrebno je umreti, da lahko vstaneš od mrtvih...

"Dan Gospodovega vstajenja je naš dan veselja... Kristus je vstal, vstanimo tudi mi, aleluja!"

Kot je povedal blaženi Janez Pavel II.: ljudje iščemo svojo popolno uresničitev, zato potrebujemo svetnike, ki nam bodo zgled. Veliko svetnikov se je kljub svoji svetosi počutilo zelo grešne. Zaradi tega so trpeli. Iskali so po grobovih svoje trohnobe, to je bil eden izmed korakov, ki so jih vodili k svetosti. Tudi mi se moramo soočiti s svojo grešnostjo, ne pa je opravičevati, ker smo samo ljudje in se v tem podpirati. Soočenje s svojo grešnostjo je nekaj bolečega, v tem trpimo. Ko pa pride do kesanja, je Jezus z nami in izlije njegovo milost na nas.

Hvala, Peter, da si tu, da nas pozivaš k streznitvi in nam odpiraš oči za vse mogoče pasti, v katere se lahko ujamemo. To nevarnost potrjuje tudi stavek iz homilije, ki si jo posredovala, Dina (Toda, če človek s pomočjo notranjega priličenja Kristusu sebe duhovno ne izoblikuje, ostanejo naposled vsi njegovi dosežki brez pomena in morejo postati celo nevarni).

Verjamem v to, da doživeti veliko noč pomeni ostajati nepotešen v hrepenenjih, ostajati v nemiru iskanja odgovorov, ostajati trdni v veri, upanju in ljubezni, ostajati v preseganju sebe in darovanju. V tej napetosti moramo ostati do konca našega zemeljskega življenja, drugače lahko zaidemo, tu nismo nikdar na cilju... potešitev hrepenenj pa nas čaka v nebesih.

Gospod Peter!

Včeraj smo lahko prisluhnili, kako so konkretno živeli prvi verniki ( Vsi verniki so se družili  in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostm srcem. Hvalili so Boga in vi ljudje so jih imeli radi. Apd 2/ 44-47)

Mene pa zanima, kako vi konkretno danes vidite ustvarjanje občestva, pripadanje občestvu, kako se konkretno kaže ta pripravljenost na kritiko in iskreno sprejemanje drugega?

Ne razumem tudi dobro to o vstopanju v grob tohnobe. Jaz mislm, da oznanjam in iščem Boga, ko iščem dobro ( v sebi in pri drugih), saj vendar od Boga prihaja vse dobro.

Vstopanje v grob trohnobe pa me spominja na priliko o pšenici in ljuljki.

Hvaležna bi vam bila za vaš odgovor.

Draga Marta!

Evangelij je neprestana napetost med dobrim in zlim, saj gre za nastop Odrešenika, ki je prišel, da vrže ogenj na svet, da spre mater s hčerjo in sina z očetom ... da poniža visoke in dvigne padle. Jezus prinaša mir, ki ga svet ne more dati in zbuja nemir, ki ga svet noče. V pridigah vse spodbujam, da bi vzljubili ta nemir, ki daje možnost rasti, ki nas prečiščuje. Temeljna drža kristjana je neprestano spreobračanje, je rast iz teme k luči, je spopad z zlom, ki je v nas.

Človek pa po naravi teži k ležernosti, k temu da bi rekel, prispel sem, postavimo tu šotore za naše bivanje, recimo si, da smo že dovolj dobri itd. Ne, ko rečem, dosegel sem, že propadam. Stegujem se za višjim in priznavam, da še nisem tam, dokler ne bomo, upam, lahko s Pavlom rekli: Dober boje sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil.

Kako ustvarjati občestvo? Sedaj sem prišel iz ene od zakonskih skupin, kjer sem spet, kot že mnogokrat ob evangeliju govoril, da je naša zlaganost problem, da se ne slišimo, ne razumemo, da nismo edini. Zelo lahko si je reči, jaz vem, ti me poslušaj, ti ne veš. Merilo je Resnica, ki jo ves čas odkrivam v Evangeliju, je Kristus, ki mi govori: Hodi za menoj! Nikoli ne reče: Sedaj si tu, počivaj. Tako si pravi bogatin: Jej, pij, duša majo in počivaj, veliko blaga imaš za mnogo let. Neumnež, pravi Jezus, saj ne veš, kdaj bodo terjali tvojo dušo ... Konkretno: Naša občestva so mrtva, ker so zlagana. Pot do pristnosti je trda, težka in strma: Ozka pot je v življenje, široka v pogubo! Ko se ljudje umaknejo, ker je pretežko, je to njihov problem. Vendar občestva ne bo. Občestvo bomo ustvarili na temelju resnice. Resnice, ki jo bomo odkrivali skupaj, ko se bomo v luči Kristusa razumeli, slišali, skupaj rasli. Ne govorim o množicah, govorim o ljudeh, ki hočejo rasti in se za rast hočejo odločiti. Jezus je v svojem javnem delovanju uspel spraviti skupaj enajst apostolov. Če bo to sad mojega življenja, bom zadovoljen. Seveda bi raje videl obilnejše sadove, a se zavedam, da je rast v resnici zahtevna. Tudi zakonske skupine so v veliki meri skrivalnice ne pa polja iskrenosti. Veliko razmišljam, kako spremeniti tok tega skrivanja in laži. Nimam odgovorov, ves čas jih iščem. Vem pa nekaj, da je resnice veliko manj, kot se zdi celo kritičnemu opazovalcu, kaj šele, če skušamo stvari olepševati. Živo občestvo je tam, kjer si zmoremo odkrito povedati, kar mislimo o drugem in ob tem ne prizadenemo in nismo prizadeti. Tega med duhovniki ne srečujem in prav tak ne med verniki. Vse se prikriva in olepšuje.

Stopiti v grob trohnobe, je stopiti v realnost naše grešnosti. Veliko o tem pove naš odnos do greha. Sam se ves čas spovedujem svojih grehov in se jih zavedam. Hkrati se zavedam, da naredim premalo, da bi bil boljši. Pavel pravi, da se še nismo do krvi upirali grehu. Res je, daleč sem od tega, ker raje ne bi. To je moja trohnoba. Ne bi, pretežko je, raje bi na lažji način, ne bi čisto umrl, nekaj, vsaj nekaj, no še malo, bi pridržal zase. To je moja trohnoba. Vi poznate svojo, vanjo morate. Spraševati se moram, zakaj nekateri odnosi ne gredo. Dostikrat se zdi, da je odgovornost na drugi strani, vseeno moram ves čas preverjati. Gotovo se kje motim, gotovo vidim kaj narobe. To je grob moje trohnobe. Ves čas iščem pot do luči iz te teme in hkrati se ves čas oziram v to temo, da ne bi blodil v lažni luči, da me ne bi zapeljal lažni angel luči, ki je vedno na delu. Dobro je jasno samo, če je jasno tudi zlo. Ta svet je v temi, ker ne vidi teme, ker ne pozna greha. Jezus pravi, da bo poslal duha Tolažnika, ki bo, ko pride, prepričal svet, da se moti glede greha, pravičnosti in sodbe (Prim. Jn 16,8). Danes v Cerkvi radi govorimo o lepem, o ljubezni itd. bojimo pa se besede greh, hudi duh, spreobrnjenje, trpljenje, križ, večnost, vstajenje itd. Pa vendar so to temelji naše vere. O lepem govori vsa novodobna duhovnost, vse mešanice okultnega itd. Mi pa oznanjamo Kristusa križanega, Judom v pohujšanje, Grkom v nespamet, nam pa božja moč in božja modrost. Vstajenja ni brez resnega odnosa do križa, trpljenja in smrti. Smrti sebi in vsakodnevnega napora, da sprejme svoj križ in ga nosim, do konca.

Vendar križ in smrt zame nista tragika, če dojamem smisel vsega tega, če s Kristusom skušam razumeti v čem je polnost življenja. Ko to okušam, se v težkem rojeva pristno veselje. Šele potem, počasi dojemam, kaj pomeni veseliti se. Kaj je pristno veselje. Veselje je potem v tem, da se lahko darujem, da lahko umiram, ker me to vodi k vstajenju. 

Upam, da sem pojasnil, v čem vidim neprestano napetost med temo in svetlobo, med bolečino in veseljem. Menim, da brez te napetosti evangelij izgubi temeljno sporočilo, veselje pa postane prazno. Želim reči da veselju, vendar tistemu, ki raste iz slave vstajenja, ki je ni brez trpljenja in umiranja. Želim vam oznanjati Kristusa, križanega, božjo moč in bojo modrost. Upam in molim, da bi ga prav oznanjal.

Ob vsem napisanem ostajam brez besed - kakor, da nisem dorasla, kakor, da me pogovor presega. Ne morem pa mimo Dininih besed, kjer  pravi:

Marija Magdalena je prišla navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Samo ljubezni je lastno, da vidi znamenja Vstalega tudi v temi.

Biti v temi - kolikokrat sem sama v temi ... Želim si, da bi Jezusa lahko ljubila, kot ga je Marija, ki je celo v temi videla njegova znamenja.

Povoji, v katere je bila zavita večna Ljubezen, ki smo jo na smrt ranili, so ostali tu, da obvezujejo naše rane...

Gospod, hvala ti za tvojo neskončno ljubezen! Hvala, ker obvezuješ moje rane, rane greha, trdosrčnosti, zagledanosti vase ...

Potrebno je umreti, da lahko vstaneš od mrtvih...

Kako težko je umreti! Ko je to, kar poznam tako domače in veliko bolj varno kot smrt.

Kako težko je  ostajati nepotešen v hrepenenjih, ostajati v nemiru iskanja odgovorov, ostajati trden v veri, upanju in ljubezni, ostajati v preseganju sebe in v darovanju.

Gospod, daj nam moči, da bi zmogli videti, da razumeš našo ranjenost - zato nam puščaš svoje povoje. Ti si nam odvalil težek kamen groba, saj poznaš našo nemoč. Pomagaj nam, da bomo lahko vstopili v grob svoje smrti, da bomo s teboj vstali v večno življenje.

Gospod Peter!

Hvala za natančno razlago vašega oznanjevanja. Sedaj bolje razumem, kaj hočete povedati. Mislm, da bo pomagala vsem, ki spremljajo in bereje kar je objavljeno na forumu, pa drugače vašega dela ne poznajo.

Naj vam Bog daje svoj blagoslov.

"Kje je potem merilo za vstajenjskost naše drže? Ustvarjanje občestva, pripadanje občestvu, ki hoče živeti v resnici, soočenje z drugačnim mnenjem, pripravljenost na kritiko in iskeno sprejemanje drugega. Poglejte, kako se ljubijo med seboj! so govorili za prve kristjane. Žal smo nasplošno daleč od tega; torej daleč od resnice, daleč od hrepenenj, nemira, ki nas vodi h Kristusu, vere v neskončno Ljubezen."

Po treh dneh sem »pokukala« na forum in sem imela kaj brati. Tamara in Andreja, hvala za odmev! Hvala vam, gospa Marta in tebi, Peter! Brez jasnega vprašanja bi verjetno ne bilo tako jasnega odgovora in z njim obogatitve za nas vse... Potem sem se odpravila k molitvi. Za meditacijo se mi je v Svetem Pismu odprlo 4. poglavje Pavlovega pisma Galačanom, ki bi ga rada delila z vami, ker se mi zdi, da lahko malo razblini naše preveč idealistične predstave o prvih krščanskih skupnostih. Hoja za Kristusom je bila, je in bo v vseh časih in okoljih neprestan boj in napor, k čemur nas, Peter, tako vztrajno spodbujaš, pa gre tako težko v ušesa. Glej, apostolu Pavlu ni bilo nič lažje:

»Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu…  Kako se torej obračate nazaj k tistim slabotnim in bednim prvinam, ki jim hočete spet služiti?... Bojim se za vas, da sem se morda zaman trudil za vas… Potemtakem sem postal vaš sovražnik, ker sem vam govoril resnico? Oni se ljubosumno zavzemajo za vas, a ne dobrohotno; hočejo vas namreč izključiti, da bi se ljubosumno navezali nanje. Dobro pa je biti ljubosumen zaradi dobrega – in to ne samo tedaj, kadar sem navzoč pri vas, otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus. V tem trenutku bi bil rad pri vas in bi vam rad spregovoril z drugačnim glasom, ker ne vem, kaj bi z vami… Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti…  Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje pravičnosti, saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni. Lepo ste tekli. Le kdo vam je presekal pot, da niste poslušni resnici? To prepričanje gotovo ne prihaja od tistega, ki vas kliče. Peščica kvasa skvasi vse testo. Jaz se zanašam v Gospodu na vas, da ne boste drugačnih misli. Kdor pa vas bega, bo nosil obsodbo, naj bo kdor koli. Če jaz, bratje, še oznanjam obrezo, zakaj me potem preganjajo? Torej je bilo pohujšanje križa odpravljeno… Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate. Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo. Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva. Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu. Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo.”

Kristus, ki nas je odkupil s svojo predragoceno krvjo, naj bo naša moč!!!