Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

veliki petek - Smisel trpljenja

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 41 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

 

Smisel trpljenja

 

Tema današnjega dne je vedno zelo jasna: trpljenje. Ko nas doleti, verjetno največkrat protestiramo: Zakaj ravno jaz? Ko je zares hudo, se sprašujemo: Čemu? Kakšen smisel ima trpljenje? Ob grozljivem trpljenju nedolžnih pogosto slišimo: Kako to, da Bog to dopušča! Drugi spet rečejo: Če bi Bog resnično obstajal, potem bi se to ne zgodilo. Verniki pa v najboljšem primeru najbrž rečemo: Trpljenje ostaja skrivnost. Bog ve čemu, mi tega ne razumemo.

 

Ko skušam vedno znova najti pravi odgovor, me je letos prešinilo: Saj ni res, da je trpljenje kaj večja skrivnost kot življenje, ljubezen, rojstvo, smrt ali karkoli drugega. Mar ni naše kolovratenje okrog odgovora na vprašanje, čemu trpljenje, le izmikanje dejstvu, da je trpljenje del našega življenja in da se mu ni mogoče izogniti. Trpljenje je prav toliko skrivnost, kot vse ostalo. Zakaj npr. za rojstvo pogosto ne rečemo, je skrivnost, ali zakaj prav tako ne rečemo za ljubezen in sovraštvo? Vse je skrivnost, hkrati pa ima vse zelo jasen smisel, ki nam ga daje Bog posebno po svojem sinu Jezusu Kristusu. Z Jezusovim pričevanjem nam postaja trpljenje zelo podrobno razloženo in utemeljeno.

 

Poglejmo, kako nam Jezus pojasni trpljenje. Najprej mi pride na misel njegova trditev: Kdor hoče iti za menoj, mora vzeti vsak dan svoj križ in hoditi za menoj. Križ, tj. trpljenje, je jasen sopotnik vsakega, ki želi hoditi za Jezusom. Zakaj?

-          Trpljenje je najprej šola ljubezni.

Jezus pravi, da je največja ljubezen v tem, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Umreti za drugega, je višek trpljenja. Brez darovanja ni ljubezni. Zakaj se sprenevedamo, čemu trpljenje, saj je jasno: Če hočeš ljubiti, moraš trpeti. Ljubezni brez odpovedi, žrtve, umiranja, torej brez trpljenja, preprosto ni. Trpljenje je torej šola ljubezni!

-          Trpljenje je šola krotkosti in ponižnosti.

Jezus pravi: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Jezus pokaže pot do te krotkosti in ponižnosti. Sam sprejema nase križ zasramovanja in ponižanja. Čeprav bi se lahko izognil trpljenju, saj je imel božjo moč, v ponižnosti sprejme vse ponižanje in nosi križ. Zakaj? Da bi se tudi mi ne sprenevedali, čemu trpljenje. Brez sprejetega ponižanja, se ne bomo naučili ponižnosti, brez tihega prenašanja trpljenja, ne bomo postali krotki. A prav v ponižnosti in krotkosti je prostor za sočloveka. Trpljenje je torej šola krotkosti in ponižnosti, da bi lahko živeli v ljubezni z drugimi.

-          Trpljenje je šola sočutja.

Zakaj je Jezus premogel toliko sočutja do najbolj ubogih? Ker je ves čas sprejemal nase trpljenje: zavrženost ob rojstvu, skušnjave v puščavi, nerazumevanje in odrinjenost pri oznanjevanju, prezir in poniževanje na križu. Trpljenje, ki je sprejeto iz ljubezni do sočloveka, je šola sočutja, zato ga potrebujemo.

-          In ne nazadnje: Trpljenje je cena odrešenja.

Jezus trpi, da nas, če se ga oklenemo, opere naših grehov, da uniči smrt, ki smo ji po grehu zapisani. Jezusovo trpljenje je cena za naše odrešenje. In zakaj naše trpljenje? Da zadostimo za svoje grehe in če nam uspe še kaj več, da s svojim trpljenjem sodelujemo pri Jezusovi žrtvi. Tako so veliki verniki, kot npr. Frančišek Asiški in Pater Pij nosili celo Kristusove rane in dopolnjevali s svojim trpljenjem Jezusovo žrtev.

 

Ko tako pomislimo, si moramo priznati, da je naše ugankarstvo okrog iskanja smisla trpljenja predvsem izmikanje trpljenju samemu. Jezus je odgovoril na vprašanje čemu trpljenje! Vzemimo nase svoj križ in stopimo v šolo ljubezni, krotkosti in ponižnosti ter sočutja. Bodimo pogumni in s Kristusom brez upora sodelujmo pri odrešenju. Naj bo tvoj križ sodelovanje pri odrešenju tebe in bližnjih.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 43 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala, Peter, za tako lepo razmišljanje o trpljenju! Ja, res, dokler samoljubje imenujemo ljubezen, ostaja trpljenje skrivnost, ga ne razumemo, ga ne moremo sprejeti. Ker nam kvari naše predstave o ljubezni, ga doživljamo kot krivico... Ko pa začenjamo razumevati, da je ljubezen darovanje, postane trpljenje njen najbolj naravni izraz. Brez žrtve ni daritve... Mogoče lahko komu tudi tale zgodba s svojim sporočilom približa veličino žrtve in daritve, ki jo v teh dneh obhajamo:

 

Konec dneva je. Z avtom se vračaš domov. Prižgeš radio. Slišiš kratko sporočilo o mali indijski vasici, kjer je iz še ne pojasnjenega razloga umrlo nekaj ljudi. Menda gre za nekakšno gripo, nek nov virus. Tja so poslali nekaj zdravnikov – strokovnjakov za nalezljive bolezni in čakajo na nadaljnje informacije. Ne premišljuješ veliko o tem. Ko se v nedeljo vrneš od maše pa slišiš novo sporočilo. Ne govori se več o nekaj ljudeh iz podeželja, ampak je to že kar 30.000 prebivalcev naselij nekje globoko v gorah Indije. Zvečer kratko reportažo o tem pokaže tudi CNN. Tja so se odpravili tudi strokovnjaki iz centra za bolezni v Atlanti, ker o tako hitrem širjenju bolezni do zdaj še ni bilo slišati. V ponedeljek zjutraj je to že glavna novica vseh poročil. Ne govori se samo o Indiji, ampak tudi o Pakistanu, Afganistanu, Iranu. Nisi še dobro prišel k sebi, ko ugotoviš, da se o tem govori pravzaprav povsod. Ob koncu dneva je bolezen že dobila ime »skrivnostna gripa«. Predsednik države in cerkveni dostojanstveniki dajejo izjave za javnost. Pozivajo k pomoči in k molitvi za prizadete in upajo, da bodo vsi varnostni ukrepi uspeli zajeziti nevarno širjenje smrtonosne bolezni, čeprav zaenkrat ni videti prave rešitve. Izjava francoskega predsednika šokira Evropo. Francija zapira meje. Zaprt je zračni promet za vsa letala iz dežel, kjer je izbruhnila bolezen. Zvečer pred spanjem spet gledaš CNN. Ustnice ti drgetajo, ko gledaš jokajočo ženo iz Francije; v pariški bolnici za posledicami te nalezljive bolezni umira njen mož. Skrivnostna gripa je torej že v Evropi. Izbruhne panika. Velika Britanija zapre meje, vendar je že prepozno … V torek zjutraj svet pretrese izjava ameriškega predsednika: »Zaradi narodne varnosti je zaprt zračni most z Azijo in Evropo. Vaši dragi, ki se nahajajo v teh deželah, se žal zaradi varnosti ostalih ne morejo vrniti domov, dokler ne odkrijemo učinkovitega zdravila.«

V štirih dneh je tudi naša dežela, tako kot ves svet, potopljena v razjedajoč strah. Povsod prodajajo maske. Ljudje s strahom ugibajo, kdaj bo bolezen prišla tudi k nam. Duhovniki se v pridigah sprašujejo, ali ni to odgovor Boga na greh sveta. Sreda zvečer je in ti si v cerkvi na molitvenem srečanju. Stojiš v dolgi vrsti pred spovednico, ko nekdo priteče v cerkev in zakliče: »Poslušajte radio.« Pred mikrofon postavi mali tranzistor in po cerkvi odmeva sporočilo: »Dve ženi v Kliničnem centru umirata zaradi okužbe s skrivnostno gripo. Zdi se, da bo bolezen v nekaj urah preplavila vso deželo. Strokovnjaki delajo brez odmora. Trudijo se izdelati zdravilo. Zaenkrat še ni pravega uspeha. Svet je potopljen v grozeč molk. Naenkrat pa se razširi sporočilo: »Naši strokovnjaki so razvozlali kodo. Obstaja možnost zdravljenja. Mogoče je izdelati zdravilo, vendar je za to potrebna kri nekoga, ki ni bil okužen.« Preko vseh možnih medijev se širi sporočilo: »Vsakega, ki se še počuti popolnoma zdravega prosimo, da se nemudoma odpravi v najbližjo bolnišnico.«

Petek pozno popoldne je in z vso svojo družino hitiš v bolnico. Dolga vrsta ljudi je že pred vami. Sestre in zdravniki prihajajo, pikajo v prste, jemljejo kri in lepijo nalepke z imeni. Tvoja žena in otroci so že na vrsti. Vzamejo jim kri in pravijo: »Počakajte na parkirišču, ko bomo poklicali vaša imena, lahko greste domov.« Vsak, ki sliši svoje ime, zajoka. Okužen je. Stojiš pretresen skupaj s svojimi dragimi. Čudiš se, kaj se vendar dogaja? Ali je to konec sveta? Naenkrat iz bolnišnice priteče mladi mož, maha s papirji in kriči neko ime. Tvoj sin te potegne za suknjič in s solzami v očeh pravi: »Oči, to sem jaz, moje ime kliče.« Preden se zaveš, zgrabijo tvojega sina. »Počakajte, nehajte!« kričiš. Potem ti povedo: »V njem je rešitev. Njegova kri je čista, 100% čista. Želimo se še enkrat prepričati.« Nemo stojiš, gledaš za njimi in čakaš. Nihče od množice, ki stoji okrog, ne razume, kaj se dogaja. Čez nekaj časa prihajajo zdravniki in sestre. Objemajo se, solze jim tečejo po licih in nasmejani so. Prvič po enem tednu vidiš nasmejan obraz. Starejši zdravnik pride k tebi in ti pravi: »Hvala vam, gospod! Vaš sin ima neoporečno kri. Čista je! Mogoče bo izdelati zdravilo.« V tem trenutku tudi tebe spreleti globoka radost. Tvoj sin je zdrav! Vsaj on! Novica se v hipu razširi po polnem parkirišču. Ljudje kričijo, molijo, se smejejo, jokajo … Potem pa sivolasi zdravnik prime pod roko tebe in tvojo ženo in vaju potegne malo v stran: »Bi lahko za trenutek? … Vesta, nismo pričakovali, da bo darovalec otrok, mi pa potrebujemo … Začne nekaj jecljati in gleda v tla pred seboj, v desnici pa drži list, ki ti ga ponuja. »Potrebujemo vaše soglasje, ki ga prosim, potrdite s podpisom« Na njegovem obrazu je zamrl nasmeh, ko je rekel: »Nismo si mislili, da bi to lahko bil otrok, na to nismo bili pripravljeni … Potrebujemo namreč vso njegovo kri.« »Ampak, saj vendar ne morete…« zajecljaš. »Gre za rešitev sveta. Prosim, podpišite! Potrebujemo jo!« Trudiš se, da bi ohranil mir, da bi razmišljal trezno. »Ali mu ne morete dati  transfuzije?« vprašaš. »Če bi imeli čisto kri, bi lahko, pa je žal ni.  Ponovno upre pogled v tla: »Ali hočete podpisati? Nam lahko, prosim, pomagate s tem, da podpišete?!« V nemi tišini vrneš podpisano soglasje, potem te povabijo: »Želite biti še malo z njim, preden začnemo?« V grlu te stiska tako, da nisi zmožen odgovoriti. Kako naj se vrneš k sinu, ko si pravkar podpisal njegovo obsodbo? Si se zmožen vrniti v sobo, kjer sedi in s čistostjo otroških oči sprašuje: »Očka, kaj se dogaja?« Si ga sposoben prijeti za roko, mu pogledati v oči in reči: »Sinko moj, ti veš, da te imam neizmerno rad in nikoli ne bi dopustil, da se ti zgodi kaj takega, kar ni zares nujno, da se zgodi. Me razumeš?« In ko se stari zdravnik vrne in ti pravi: »Žal mi je, vendar moramo začeti. Po celem svetu ljudje umirajo.« Zmoreš oditi? Zmoreš zapustiti sobo, ko pa te sinko kliče s tebi tako znanim glasom: »Očka, oči, zakaj? Zakaj si me zapustil?«

In ko je v nedeljo slovesnost na čast tvojemu sinu, pa vidiš, da je tam nekdo od dolgega časa zaspal, veliko jih sploh ni prišlo, ker so šli po nakupih in drugih opravkih, spet drugi na slovesnosti razkazujejo svojo ošabnost, nekateri pa se prestopajo z noge na nogo in komaj čakajo, da bo konec, ali te ne prime, da bi stopil do vsakega izmed njih in mu zaklical: »Moj sin je umrl zate! Te to res nič ne gane? Te ne pretrese? Zaradi njegove do zadnje kaplje prelite krvi ti živiš! S čim se torej ponašaš? Kako se lahko dolgočasiš...?«

 

Kristusova Kri, cena za naše odrešenje, zveličaj nas!