»V odlomku iz Apostolskih del smo slišali Petrov glas, s katerim je odločno oznanil Jezusovo vstajenje. Peter je namreč priča upanja v Kristusa. V drugem berilu Peter ponovno potrjuje vernike v veri v Kristusa, tako jim je pisal: 'Vi po njem verujete v Boga, ki ga je obudil od mrtvih in mu dal slavo, da je vaša vera tudi upanje v Boga' (1Pt 1,21). Peter je trdna oporna točka za skupnost, saj je utemeljen na skali, ki je Kristus. Tako je bil tudi Janez Pavel II., kot resnična skala zasidran na veliki Skali.
Teden dni po kanonizaciji Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. smo se zbrali v tej cerkvi Poljakov v Rimu, da se Gospodu zahvalimo za dar svetega rimskega škofa, sina vašega naroda. V to cerkev je prišel več kot osemdesetkrat. Sem je vedno prišel v različnih trenutkih tako svojega življenja kot življenja poljskega naroda. V trenutkih žalosti in potrtosti, ko se je zdelo, da je vse izgubljeno, on - Janez Pavel II ni izgubil upanja, ker sta bila njegova vera ter njegovo upanje utrjena v Bogu (prim. 1Pt 1,21). S tem je bil kamen, skala, za to skupnost, ki tu moli, ki tu prisluhne Besedi, se pripravlja na zakramente ter jih podeljuje, sprejema tistega, ki je v stiski, poje in praznuje in se od tu ponovno vrača na obrobja Rima.
Vi, bratje in sestre, ste del ljudstva, ki je bil skozi zgodovino zelo preizkušan. Poljski narod zelo dobro ve, da je potrebno za vstop v slavo iti preko trpljenja in križa (prim. Lk 24,26). In to ne ve zato, ker je to študiral, to ve, ker je to živel. Sveti Janez Pavel II. je kot vreden sin svoje zemeljske domovine hodil po tej poti. Hodil je na zgleden način tako, ker je od Boga prejel popolno izničenje. Zato 'njegovo meso počiva v upanju' (prim. Apd 2,26; Ps 16,9).
In mi? Smo pripravljeni hoditi po tej poti? Vi, dragi bratje, ki danes tvorite krščansko skupnost Poljakov v Rimu, hočete hoditi po tej poti?
Sveti Peter vam z glasom svetega Janeza Pavla II. pravi:'Preživite v strahu Božjem čas svojega bivanja, kot tujci tu spodaj' (prim. Pt 1,17). Res je, popotniki smo, vendar ne blodimo. Smo na poti in vemo kam gremo. Tisti, ki blodijo, ne vedo, kam gredo. 'Romarji smo, toda ne potepuhi', je govoril Janez Pavel II.
Učenca iz Emavsa sta na poti tja blodila, nista vedela kam bosta prispela, toda na povratku nista bila več to. Na povratku sta bila priči upanja, ki je Kristus! Srečala sta namreč Njega, Vstalega Popotnika. Jezus je namreč Vstali Popotnik, ki hodi z nami. Danes je Jezus tu! Tu med nami je! Tu je po svoji Besedi! Tu na oltarju je. Z nami hodi, saj je Vstali Popotnik.
Tudi mi bomo postali 'vstali popotniki', če bo njegova Beseda ogrela naša srca, njegova evharistija oprla oči za vero in nas nahranila z upanjem ter dejavno ljubeznijo. Tudi mi lahko hodimo ob bratih in sestrah, ki so žalostni in obupani ter ogrejemo njihova srca z evangelijem ter lomimo z njimi kruh bratstva.
Naj nam sveti Janez Pavel II. pomaga biti 'vstali popotniki'! Amen.« (Papež Frančišek med sveto mašo, ki jo je v zahvalo za kanonizacijo Janeza Pavla II. daroval v rimski cerkvi sv. Stanislava, 4.5.2014)
Dodajam še nagovor papeža Frančiška pri današnji opoldanski molitvi »Raduj se Kraljica nebeška«, na Trgu sv. Petra:
»V evangeliju današnje tretje velikonočne nedelje je opisano srečanje dveh učencev na poti v Emavs z Vstalim Gospodom. Pot v Emavs tako postane simbol za našo pot vere. Sveto pismo in evharistija sta nujno potrebni prvini za srečanje z Gospodom. Tudi mi prihajamo pogosto k nedeljski sveti maši z našimi skrbmi, težavami in razočaranji. Življenje nas včasih rani in mi se žalostni napotimo proti našemu 'Emavsu'. S tem obrnemo hrbet Božjemu načrtu. Oddaljimo se od Boga. Toda sprejme nas bogoslužje Božje Besede. Jezus nam razlaga Pisma ter ponovno prižge v naših srcih toplino vere in upanja. Z obhajilom pa nam da moč. Torej Božja Beseda in Evharistija. Vsak dan prebrati kakšen odlomek iz evangelija. To si dobro zapomnite: Vsak dan brati odlomek iz evangelija in ob nedeljah iti k obhajilu, da prejmete Jezusa. Emavškima učencema se je namreč zgodilo ravno to: najprej sta sprejela Besedo, zatem bila pri razdelitvi kruha in iz žalostnih ter poraženih, kot sta se čutila, sta postala vesela. Vedno nas, dragi bratje in sestre, Božja Beseda in Evharistija napolnita z veseljem. To si dobro zapomnite! Ko si žalosten, vzemi Božjo Besedo. Ko si na tleh, vzemi Božjo Besedo in pojdi med nedeljsko sveto mašo k obhajilu, da se tako udeležiš Jezusove skrivnosti. Božja Beseda in Evharistija nas napolnita z veseljem.«