Dan sem zapravil.
Kolikokrat bi morali tako reči. Da dneva ne zapravim, ga moram živeti v milosti, biti moram ves dan božji otrok, svojo dolžnost moram opraviti ne le skrbno, ampak z ljubeznijo; dan moram posejati z dobrimi deli ...
Mi smo rojeni za življenje, ne za smrt.
Stari rek: Čas je zlato, velja posebno za kristjana.
Koliko je zapravljenega dragocenega časa z raznimi opravičili: razgovori, oddih, šport, televizija, časopisi, filmi ... Vse ima svoje mesto, a velikokrat je to samo krinka, za katero se skriva lenoba.
In če bo moje življenje stkano iz takih praznih dni, potem bom ob koncu moral reči: Življenje sem zapravil. Ni bolj usodne ugotovitve.
Četudi je celo za utapljajočega se siromaka še dosti časa, da izreče poslednjo besedo: »Ljubim« in se reši, tako je meni ta misel pobuda, da zgrabim svoj dan z obema rokama.
Da, današnji dan je važen. »Včeraj« je minil, »jutri« morda zame ne pride več. »Danes« pa je v mojih rokah.
Preteklost je v božjem usmiljenju, prihodnost v rokah Previdnosti, današnji dan pa je moj. Napraviti ga moram lepega, bogatega.
Zato proč s »potrebnimi« stvarmi, ki so nepotrebne, in izpolniti nalogo. Ta moj dan mora biti preživet za večnost. Morda je zadnji dan: zadnja maša, zadnje opravilo, zadnja dobra dela, zadnja molitev ...
Če bi me spremljala ta misel, kako lep bi bil lahko moj dan.









Ob današnjem branju mi je stopila pred oči misel Anselma Gruna, ki pravi:
Moje življenje se resnično spreminja, če vsako jutro zavestno vstanem z mislijo:
Danes bom v ta svet vtisnil čisto osebno sled svojega življenja, da bo zaradi mene svet postajal malo svetlejši in toplejši in bolj človeški.