1. »Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog…« (2 Mz 34,6) - v Stari zavezi je izraz usmiljenje naveden kar štiristokrat. Kaže na posebno močno ljubezen: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim.« (Iz 49,15) Izraža tudi posebno lastnost Boga: »GOSPOD, GOSPOD, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi«. (2 Mz 34,6) Bog se je Izraelcem razodel v vsej svoji nežnosti, bolj usmiljen kot pravičen. Preroki in pismouki pa so ga ljudem največkrat kazali v čisto drugačni luči: kot Boga, ki se maščuje in kaznuje. Nahum dobesedno obrne ime Boga, ki se je razodel Mojzesu: »GOSPOD je ljubosumni Bog in maščevalec, GOSPOD je maščevalec in poln srda. GOSPOD se maščuje nad svojimi nasprotniki in vztraja v jezi pred svojimi sovražniki.« (Nah 1,2) Tako pri judih kot pri kristjanih oz. v Novi zavezi: »Glej, prišel je Gospod…, da izvrši sodbo nad vsemi«, (Jud 1,14-15) se božje usmiljenje vzporeja s pravičnostjo in resnico. Tudi danes se najdejo ljudje, ki bi raje uporabili palico kot usmiljenje tako znotraj Cerkve kot v svetu. In od vsega začetka so tu tudi drugačni preroki, ki oznanjajo ljudem usmiljenega Boga: »Da, dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanja Boga bolj kakor žgalne daritve.« (Oz 6,6) Njegova dobrota traja na veke (prim. Ps 136). Staro zavezo bi lahko povzeli v »Bog je usmiljenje«, kakor Novo zavezo apostol Janez povzame v »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16).
2. »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36)- Jezus je s svojim življenjem, z zgledom in z besedo, jasno razodeval usmiljenje kot najmočnejšo značilnost Očeta (prim. Lk 15,11-32). Posebno pozornost je izkazoval tistim, ki so jih drugi zavračali – javnim grešnikom (prim. Lk 7,34). Onim, ki so se imeli za pravične, pa je očital: »hinavci, ker dajete desetino od mete, kopra in kumine, opustili pa ste, kar je v postavi pomembnejše: pravičnost, usmiljenje in zvestobo.« (Mt 23,23)
Usmiljenje, ki nam ga Bog podarja, nas kliče k brezmejnemu usmiljenju (prim. Mt 18,22) do sester in bratov: »Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?« (Mt 18,33). Morda se v vsakdanjem življenju premalo zavedamo, da Očeta nenehno prosimo: »in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom«. (Mt 6,12)
Božje usmiljenje je v Jezusu postalo najpopolnejše človeško usmiljenje. (prim. Lk 10,36-37) Njegov zgled kliče k takšnemu ravnanju vsakega kristjana.
3. Blagor odpuščanja in sočutja
a) Odpuščanje: Jezus, ki je odpustil tistim, ki so ga križali, nas uči usmiljenja z zapovedjo odpuščati tudi sovražnikom in tistim, ki nas preganjajo. Odpustiti drugemu še preden se kesa in ne zahtevati povračila, je za nas zelo težka naloga. Je velika zmaga nad seboj in najvišji izraz človečnosti do sovražnika. Ne gre za preračunljivost, temveč za zavesten in odgovoren korak. S tem zdrobimo najtršo verigo sovraštva in maščevanja. Jezus je vedel, da samo tisti, ki je sposoben odpuščati, zmore resnično ljubiti – s pristno, vztrajno in zvesto ljubeznijo. V Novi zavezi ni pravičnosti brez odpuščanja in sprave! To je večkrat poudaril tudi bl. Janez Pavel II., ki je spodbujal kulturo odpuščanja, da bi tudi v družbenem življenju in politiki pravičnost postala »bolj človeška«. (prim. Poslanica ob svetovnem dnevu miru, 2002)
b) Sočutje, biti ob in s tistim, ki potrebuje pomoč: Emanuel – Bog z nami – izraža svoje usmiljenje do nas tudi s so-čutenjem in so-trpljenjem. Sočutje do bližnjega dokazuje, da je možno ljubiti in biti ljubljen tudi v trpljenju. Jezusu se je gobavec zasmilil (prim. Mr 1,41); usmilil se je božjastnega dečka (prim. Mr 9,22); ganile so ga utrujene in izmučene množice (prim. Mr 6,34). Bog Oče nam prihaja naproti v našem trpljenju (prim. Lk 15,20; Lk 1,78) tudi z učlovečenjem (prim. Jn 1,14) in smrtjo na križu. »…Videli ste Gospodov konec – da je Gospod zelo sočuten in usmiljen.« (Jak 5,11) Zato sv. Pavel tudi nam naroča: »Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost.« (Kol 3,12)
V sodobnem svetu je Cerkev še posebej poklicana biti »služabnica usmiljenja«; dejansko pa je marsikdaj v skušnjavi, da sodi ne le greh, ampak tudi grešnika. Bl. Janez Pavel II. je božjemu usmiljenju posvetil eno svojih prvih okrožnic: Dives in misericordia, 1980. Jezus sam nas v evangeljski pripovedi o ženi, ki so jo zasačili v prešuštvovanju, prevzame, ko jasno določilo Postave o kazni s kamenjanjem nadomesti z dejanjem neskončnega usmiljenja: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11) Usmiljenje ostaja »škandalozno«, spotakljivo! Kakor Jezus in prešuštnica tako se tudi v našem vsakdanjem življenju soočata neskončno božje usmiljenje in usmiljenja vredna - naša beda. Bolj, ko dopustimo, da Gospod s svojim usmiljenjem pokrije našo revščino, bolj postajamo sposobni sočutja do sester in bratov – ljubiti jih s Kristusovo ljubeznijo (prim. Flp 1,8).
Predlogi za osebno premišljevanje:
A. Prosim za usmiljeni pogled Gospoda, da pogledam svoje drže do napak, spodrsljajev, opustitev s strani drugih. Prosim odpuščanja in pomoči, da se poboljšam.
B. Biti usmiljeni pomeni hkrati odpuščati in opomniti drugega. Ko druge – še posebej bližnje – opominjam, ali to delam za njihovo dobro ali le zato, da si dam duška?











V soboto smo o blagor usmiljenim govorili na študentski skupini. Ugotavljali smo, da smo tako daleč od tega, da se nas lahko samo Bog usmili! Da nas čisto presega in da imamo probleme že samo s tem, da se lahko iskreno veselimo drugega, kaj šele, da bi se ga usmilili, če bi nas prizadel in nam naredil krivico.
Sama sem se najbolj ustavila ob tem, da se drugega (največkrat pa druge) ne morem veseliti, ko mi je tekmec. In to zato, ker v sebi še vedno verjamem, da me bo osrečilo, če bom imela neko lažno ceno v tem, da bom nekomu najlepša, najboljša, najpomembnejša ... potem bom imela ceno, potem pa bom! Od tega bi živela in za to bi se lahko vedno znova prodala. Kako globoko je zakoreninjeno to v meni!
Ko sem prej brala šmarnice, ki ravno nastajajo pod peresom Petra in Urške, sem dobila zalet, da dvignem pogled višje. Ob tako močnih hrepenenjih, ki jih imata glavna junaka v šmarnicah, je tudi mene prevzelo hrepenenje po več od tega, v čemer blodim - po tem, da ima Bog res zame pripravljeno nekaj več! Da je res trapasto vztrajat v nekem ljubosumju, če mi Bog vsak dan daje toliko milosti! Da je edino, kar me ne bo pustilo prazne, če se bom trudila živeti za druge, ...
Sama teh hrepenenj ne zmorem ohranjati v sebi. Hitro padem nazaj na stare limance. Cilj se takoj premakne nižje. Gospod, pomagaj mi ohranjati cilj tako visoko, da se bom lahko dvignila iz svojih starih navad in res zaživela!
"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)