V soboto smo o blagor usmiljenim govorili na študentski skupini. Ugotavljali smo, da smo tako daleč od tega, da se nas lahko samo Bog usmili! Da nas čisto presega in da imamo probleme že samo s tem, da se lahko iskreno veselimo drugega, kaj šele, da bi se ga usmilili, če bi nas prizadel in nam naredil krivico.

Sama sem se najbolj ustavila ob tem, da se drugega (največkrat pa druge) ne morem veseliti, ko mi je tekmec. In to zato, ker v sebi še vedno verjamem, da me bo osrečilo, če bom imela neko lažno ceno v tem, da bom nekomu najlepša, najboljša, najpomembnejša ... potem bom imela ceno, potem pa bom! Od tega bi živela in za to bi se lahko vedno znova prodala. Kako globoko je zakoreninjeno to v meni!

Ko sem prej brala šmarnice, ki ravno nastajajo pod peresom Petra in Urške, sem dobila zalet, da dvignem pogled višje. Ob tako močnih hrepenenjih, ki jih imata glavna junaka v šmarnicah, je tudi mene prevzelo hrepenenje po več od tega, v čemer blodim - po tem, da ima Bog res zame pripravljeno nekaj več! Da je res trapasto vztrajat v nekem ljubosumju, če mi Bog vsak dan daje toliko milosti! Da je edino, kar me ne bo pustilo prazne, če se bom trudila živeti za druge, ...

Sama teh hrepenenj ne zmorem ohranjati v sebi. Hitro padem nazaj na stare limance. Cilj se takoj premakne nižje. Gospod, pomagaj mi ohranjati cilj tako visoko, da se bom lahko dvignila iz svojih starih navad in res zaživela!

Blagor usmiljenim. Ko bi le zmogla bit tam! Pa je toliko jeze v meni, toliko želje po pomembnosti, toliko želje po tem, da bi bila boljša kot drugi in oh in sploh ... Bog se me usmili! Bolj kot vse potrebujem sama usmiljenja, da bi se lahko res spremenila - v globini - in postala to, za kar si je Bog zame zamislil. 

Verjetno je potrebno mnogo molitve, odpovedi in ponižnosti, da premagaš samega sebe, svoj egoizem in željo po maščevanju - ko boli, ko ti ne gre, ko bi vse nekam poslal ... Da, sprejemanje križa in bolečine! Ko bi le to zmogla! Globoko v sebi čutim, da so to res zmage, ki te osrečijo in ti dajo polno življenje in pristno veselje.  Ob tem sem pomislila na besede g. Sodja:

Jok in vpitje ne zaležeta nič.

Skoraj bi stavil vprašanje, kaj je slabše – kletev ali objokovanje samega sebe. Oboje je prevara.Resnica je v pogumnem trpljenju. Tiho trpljenje. V tem je moč in veličina kristjana.Da se prebiješ do tega spoznanja, ni dovolj nekaj pobožnih vzdihov.Da se dokoplješ do takega junaškega življenja – v skritem tihem trpljenju – je potrebna nenehna, globoka, pogumna molitev.Molitev molka! Brez moledovanja, brez prosjačenja. Molitev srca, ki se daruje.

Bog, prosim te, pomagaj mi, da bom pogumno sprejemala svoj križ in ga vzljubila. Ozri se name in mi pomagaj, da bom v tvojem pogledu videla svojo podobo, kot jo vidiš ti in se v to podobo spreminjala. 

In pomagaj mi, da bo lahko tudi drugi ob meni videl sebe v novi luči in postajal to, kar si ti hotel zanj. 

Že od večera zadnje študentske skupine premišljujem o svojem usmiljenju. Največjo težavo trenutno vidim v tem, kako neusmiljena sem do svojih bližnjih, kadar začutim, da ne želijo odnosa, kadar se počutim nezaželjeno, sprezirano, poslano na Mars. Takrat postanem jezna in si rečem: prav, pa bodi kjer si! Če ne želiš biti z mano, ne bom več moledovala za najin odnos! In vse skupaj pustim. Naj gredo dnevi svojo pot. In izgine veselje nad drugim. Razdalja je vedno večja. In potem se vedno znova izkaže, da ne gradim skupnosti. S tako držo je res ne morem!

Že nekaj časa čutim, da je ta drža distanciranja problem, da to ni ljubezen. Ob blagru usmiljenja sem poskusila iti globje. Biti z nekom, kjer je vse lepo in prav ni težko, biti z nekom, ki rani in prezira je mnogo težje. Vem, da je ljubezen tisto drugo. Spraševala sem se, čemu torej ne morem živeti ljubezni? Ker je ranjen moj ponos. Ker sem preponosna, da bi znova in znova stopala v odnos, v katerem me drugi ne želi. In ker to zavedanje (da drugi odnosa ne želi) preveč boli. Ko sem v nedeljo zjutraj razmišljala o tem, da, če želim ljubiti, moram pojesti ponos in sprejeti bolečino, sem se odločila, da sprejmem. 

Razmišljala sem o tem, kakšno držo naj zavzamem, da bo to drža usmiljenja, drža ljubezni. Če sem do zdaj v izkušnji nenehne laži in razočaranj do drugega držala distanco in bila stroga, sem razmišljala, kaj naj storim zdaj. Kako sem lahko usmiljena? Najprej sem si morala priznati bolečino. Da me neznosno boli, da se vedno znova izkaže, da je želja po odnosu laž. Potem sem se v tej bolečini trudila ostati. In ta bolečina me je naredila mehkejšo. Trudila sem odmikati misli, kaj je storil drugi in ostati v vprašanju, kaj lahko storim jaz. Kako sem lahko usmiljena? Nenehno vprašanje: kaj lahko storim jaz? Kaj lahko spremenim v sebi? Trudila sem se opominjati prijaznejše, dajati več prostora, govoriti o svoji bolečini, povedati, da imam rada, objeti, opogumljati, spodbujati. Odpustiti. Pa je vse ostalo kot prej. Nenehno me grize vprašanje, kje je smisel? Kaj lahko storim, če drugi ne želi odnosa? Kaj lahko storim? Če drugi noče živeti. Kaj lahko storim? Če me noče vzeti resno, če trmari... Kaj lahko storim? Vedno sem pomislila nate, Peter, da bi z mojo logiko obupal že neštetokrat. Lahko vztrajam. Pomislila sem na Jezusa, ki me prosi, moleduje, čaka, me vabi k sebi, se me veseli, odpušča znova in znova in znova. Torej lahko ljubim. Kaj pomeni ljubiti nekoga, ki se nenehno upira, pa še ne vem. Vem to, da je ljubezen nenehno iskanje. Sploh pa moja, ki je tako majhna, polomljena, egoistična. 

Zadnje dni vidim, da moram nenehno vztrajati v trudu za odnos in ohranjati bolečino, če se le ta rodi v njem. Spoznavam, da trud angažiranosti in bolečina zavrnitve rodita drugačen pogled. Potem ne morem več ostati mlačna. Potem jasneje vidim, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo, kaj hočem in česa nočem. Iz tega pogleda šele lahko opominjam zaradi resnice in zaradi ljubezni. Je pa močno naporno ohranjati že samo zavedanje, ki je prišlo vame v zadnjih dneh. Verjetno tudi za to potrebujem kondicijo?

Jezus, prosim te, pomagaj nam vztrajati v vseh iskanjih in spoznanjih na poti k resnični ljubezni!

Alenka, nagovorila si me. Tudi jaz se sprašujem kaj naj z odnosi, kjer ni prihodnosti ali kakor ti opisuješ: ni vzajemne želje po odnosu. Ali je sploh smiselno vedno znova vstopat v nek odnos v katerem nisem zaželjena, kjer drugi ne želi odnosa? Imam nekaj takih. Ko že mislim, da sva prišla do skupne točke, se med nama postavi debel, hladen zid in smo spet pred začetkom. Ali se sploh splača vedno znova drezat v to osje gnezdo, če sem vedno znova popikana? Ali sploh vstopam na pravi način? Brez pričakovanj ali s pričakovanji?

Morda sem vprašala narobe. Ne ali se splača ampak ali je sploh prav da vztrajam? Dostikrat se ulovim na na enem in istem. Prišlo mi je že na misel, da me drugi zelo rani in mi z zavrnitvijo ne sporoči le tega, da noče odnosa, ampak sprejmem tudi to, da nisem dobra, da nisem vredna ljubezni itd... Ker bi strašno rada, da bi o sebi imela drugačno sliko in si mislim, da jo lahko dobim le v tem odnosu, ki je sicer zelo pomemben. Prav zato poskusim znova ... in upam, da bo tokrat drugače. Pa spet ni... 

Moj odnos z očetom je nekaj takega. Kar ne prideva skupaj, jaz pa si od njega želim vsega, kar bi mi on kot oče "moral" dat in mi ni dal in mi najverjetneje tudi nikoli ne bo. Kako naprej? Kako naj sprejmem situacijo kakršna je in v očetu vidim sočloveka, še več: Jezusa? Kako naj se otresem pričakovanj in le ljubiti? Ja, kako ljubiti tudi, če je ni nobenega odnosa? Kako sprejeti, da me ta odnos vedno znova rani, četudi se kdaj le umikam in umikam?

Kako se odpovedat sebi in vzet svoj križ ter hodit le za Jezusom?

Jezus, hvala ti za zgled - pomagaj nam, da ga bomo prav razumeli ter vztrajali tudi in predvsem takrat, ko se nam zdi, da se nikamor ne premaknemo.

V teh 14 dneh po tem, ko smo na študentski govorili o usmiljenju, sem se ustavljala predvsem pri tem, kako jaz opominjam. Takoj sem v svojih besedah našla napuh, prezir, maščevanje... Ko me drugi prizadane ali naredi krivico, je kot bi se v meni prebudil cel plaz jeze. Opominjanje ni več opominjanje iz vzgiba, ker želiš drugemu dobro, ampak le maščevanje in prenašanje bolečine naprej na tistega, ki je prizadel. Niti duha o usmiljenju ni. Zato sem se začela ustavljati pri svoji bolečini - jo osmišljati, kako jo nositi, kako z njo živeti, kako Boga klicati vanjo, kako jo izrazit... Zelo težko ostajam v stiku z bolečino, večkrat zbežim od nje. Verjamem pa, da le ko bom zmogla svoje napake jasno videti in si jih priznati, bolečino nositi in se z njo soočati, bom lahko videla bolečino bližnjega, tudi ko me prizadane. In verjetno bo takrat prostor tudi za usmiljenje.

Kako biti usmiljen do tistega, ki te sovraži, prezira? Ne vem. Kar vidim je to, da moram ostajati pri sebi. Ko me drugi prezira vedno začnem lezti skupaj in me strah (pred tem, da me bo nekam poslal in zgazil), hromi. Veliko miselnega napora moram vložit že samo v to, da ostanejo misli čiste in da jasno povem, kar me boli. Kako videti njegovo bolečino - tega pa še ne znam. Pot naprej vidim tudi tu v priznavanju svoje grešnosti in nošenju bolečine. Če bi bolj verjela v to, da me Bog ima kljub mojim polomijam rad in mi daje ceno in me ne bo zavrgel, tudi če me vsi ostali povozijo, bi se lahko bolj umirila, in zmanjšala svoj strah.

Se strinjam pa tudi z ostalimi, ki pravijo, da brez molitve ne bo šlo. Sama brez Boga ne bom prišla daleč.

Gospod, pomagaj mi vztrajati in utrdi mojo vero!

Tudi jaz sem se spraševala o svojem usmiljenju. O tem, ko drugi ne želi odnosa, ko me pošilja na Mars, ko se dela, da mu je do odnosa v resnici pa mu ni,... Vidim, da nekaj časa vztrajam, spodbujam, dam vedeti da imam rada, molim za ta odnos,…Ko pa  ni po nekem času rezultata mi vse pade. Vidim, da ko ne zdržim v tej bolečini, da drugemu ni do odnosa se začnem iz tega hecati, špikati,… da o usmiljenju niti ne govorim.

Jezus pa mi pravi ravno obratno: " Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj."

Pa smo spet tukaj, kjer se vse začne pri sebi oz. meni. :) Bom nosila svojo bolečino ali se bom iz tega hecala, špikala in samo sebe ter drugega povozila? Se bom ustavila pri sebi in pogledala kje vse potrebujem Gospodovo usmiljenje in s tem postajala sočutna do drugega?

Usmiljeni, pomagaj mi v vztrajanju v bolečini, dopuščanju tvojega usmiljenja nad menoj in sočutnosti do drugega. 

Od zadnje študentske skupine mi je najbolj ostalo to, da mora biti v temelju naših duš nekaj hudo narobe, da se vedno znova vrtimo v istih stvareh in do usmiljenja niti ne pridemo. Če imam v resnici temelj Ljubezen in služenje, ker se le v darovanju lahko umirim in počutim blizu Bogu ter bolj polno, zakaj me potem tako pogosto podlegam ničvrednosti, ogroženosti, tekmovalnosti itd..? Če sem Božji otrok, ki me je hotel Bog in bo in je vedno poskrbel zame, zakaj potem Boga tako pogosto dam na stranski tir, ker imam delo ali je nekaj drugega, kar je bolj pomembno? Zakaj potem drugega prav tako ne vidim kot božjega otroka. Potem je ta temelj ljubezen in služenje samo v besedi in je ena velika laž. Če ne mislim to tudi živeti, potem naj raje rečem, da je moj temelj ugodje, »lažen mir«. Kje se mi zalomi? Ko pogledam nazaj v preteklost in na ključne korake, ki sem ji naredila, vidim, da sem ogromno premolila in preprosila Boga. Bila je stiska in ob stalnih neuspešnih poskusih, da bi ob bližnjih našla tolažbo sem našla zatočišče pri Bogu. Sedaj mi je pogosto preveč lepo in udobno. V postu sem si zadala, da bom bolj vztrajala v molitvi in trudu za odnos z Bogom. Imela sem že dosti izkustev, da vem, da le tukaj najdem pravi mir, in da mi molitev neposredno ali posredno preko bližnjih daje moč in spoznanja za naprej. Bolj kot vztrajam v molitvi in prošnji, da me osvobodi lažnega iskanja tolažbe, sprejetosti in ljubljenosti, egoizma bolj odkrivam, da je vse to prazno. Svobodna in izpolnjena bom le v neprestanem in radikalnem trudu iskanju Boga v tem kar mi daje in želi da živim. Zakaj mi je to v dejanjih tako težko? Najbrž ravno zato, ker ko to živim, ne ugajam ne sebi in drugemu. Se srečam z grehom, ki je v meni, praznino, ki je v meni, lakoto, ki je v meni, hrepenenji, ki so v meni. To moram nosit in čutit tako v odnosu z Bogom kot z bližnjim. Drugače ne bom nikoli spremenila lažnega temelja. Imam svobodno voljo in na meni je odločitev kaj bom izbrala. Želim si, da bi lahko živela to, kar je napisano na koncu delovnega lista: »Bolj, ko dopustimo, da Gospod s svojim usmiljenjem pokrije našo revščino, bolj postajamo sposobni sočutja do sester in bratov – ljubiti jih s Kristusovo ljubeznijo.«

Oče pomagaj mi, da bom vztrajala v iskanju tebe, hrepenenjih, v bolečini in spoznavanju lastne bede.

Meni od zadnje študentske ostaja, da smo usmiljeni lahko šele takrat, ko smo popolnoma naslonjeni na Boga in v bljižnjem vidimo svojega brata.  Vidim, da se še vedno premalo naslanjam na Boga. Da premalo verjamem, da me ima rad in tako tekmujem za ljubezen v odnosih. Bljižnji tako ni več brat, ampak tekmec. Če sem ljubosumna, ne morem bit sočutna, kaj šele usmiljena.  Trenutno čutim, da morem vztrajat v veri, da je Bog z mano in da bom srečna le, če bom sledila njemu in mu zaupala ter se nenehno spraševala kaj hoče.

Bog, pomagaj mi, da bi lahko čutila tvojo ljubezen in ti sledila.

Ko sem razmišljal od zadnjega srečanja in o usmiljenju, sem prišel do tega, da si moram najprej priznat, da sem večkrat kot tisto seme, ki pade ob pot, na skalo, med trnje; poslušam, z veseljem sprejmem besedo, vendar čez čas v skrbeh vsakdana ta beseda ne požene korenin in obrodi sadov, ali pa kot piše Janez v svojem prvem pismu: ''Če rečemo, da smo v občestvu z njim, pa kljub temu živimo v temi, lažemo in se ne držimo resnice.'' 

Usmiljenje, sočutje, odpuščanje... sej ne pridem niti blizu temu, ko pa prevečkrat vidim samo sebe, svoje potrebe in popolnost, kako bom jst, kaj bo z mano... Kaj je šele, ko bližnjega ''opominjam'', zaradi ''nesposobnosti'' bližnjega, ali pa tudi ko naredi kaj res narobe in me zaboli, v obeh primerih opomnem tako, da stresem svojo jezo nanj in si dam duška. Krivičnost do bližnjega na2; najprej nimam nobene pravice bližnjega označit za nesposobnega, nato pa še nimam pravice da trosim svojo jezo naokoli.

Janez dalje piše: ''Res pa ima popolno ljubezen do Boga tisti, ki se drži njegovih zapovedi. Po tem tudi spoznamo, da živimo v njem. Kdor pravi, da živi v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on.

Gospod, pomagaj mi, da bi ti prihajal bliže in se oddaljeval od vsega, kar ne vodi k tebi.

Fajn je brat razmišljanja iz študentske skupine ... Odpirajo nova obzorja. Ob tem se sprašujem koliko se drugih veselim? Zakaj se vrtim v istih težavah? Kako v odnosih, ki ne dajo odziva? Odgovor na to zadnje mislim, da je odpuščanje. Da sem sposoben živet lep odnos kljub gori ovir, preprek, zidov.
Za postno akcijo sem si zadal prizadevanje v odnosu do ubogih. V mislih sem imel angažiranje za odnos in sočutje. Ampak ustavi se pri pravem življenju v nasprotovanju, žalitvah, krivicah ... Veselit se sebe in drugih, ko me drugi tepta? Izpred oči izgubim, da služenje, sočutje, razumevanje prinaša največjo srečo. Tako postanem osredotočen na krivico, namesto na služenje, sočutje, torej usmiljenje. V odnosih, kjer ni odziva vidim zase problem, da bi rad po svoje. Rad bi, da se odnos razvija po moje in ne po Božji volji. Zavrtim se v negativnem, namesto, da bi se trudil za pozitiven odnos in več vlagal v odnose, kjer lahko pričakujem rast.
Nagovarja me razmišljanje v Priročniku za animatorje za birmance, ki ste ga napisali na Gradu pod Petrovim vodstvom: Zakaj odpustiti?
1. Bog stalno odpušča, to je lahko spodbuda tudi za moje odpuščanje.
2. Mirni smo, samo če odpuščamo.
3. Tudi sam druge prizadenem in, če mi drugi ne bi odpustil, bi se odnos porušil.
Gospod, pomagaj, prosim, da bi živel sočutje, da bi gradil v pravih odnosih in v globini premagoval ovire za lepo, sočutno življenje.