Ob ustavljanju ob blagrih se mi včasih poraja, da jih čutim bolj kot kakšna pravila življenjska kako kakšen naj bom, da bom lahko določeno stvar dosegel. Tudi meni je druga skupina bolj sprejemljiva, saj čutim, da je v teh zadnjih štirih blagrih lažje doseči cilj, kot v prvih štirih, ki se mi zdijo bolj naporni, ampak ravno v naporu in trpljenju lahko rastemo in se vzpenjamo. 

Se mi pa zdi, da so blagri zastavljeni zelo konkretno saj nas ob vsaki situacijo nagovorijo, da se BO to in to zgodilo. V našem vsakdanjem življenju pa večkrat nastane dvom in prav hitro lahko podvomimo in si rečemo MOGOČE SE bo zgodilo. Kako se nam zdi Blagor, če dvomimo v njegovo uresničitev???? Blagor žalostnim, mogoče bodo potolaženi. Včasih nam res manjka konkretnosti in zaupanja, zato vstrajajmo v blagrih in si vero in zaupanje krepimo in preidemo iz MOGOČE BO v BO. To se sliši konkretno in nas pelje po poti kjer je naš cilj.

Sam imam kar nekaj izkušenj v kar sem zaupal, veroval in šel na pot sem tudi uspel, pa čeprav je bila pot strma in naporna, polna padcev in vzponov. Na koncu sem dosegel notranje veselje in zadovoljstvo. Pa še vedno hodim po razgibani poti in se srečujem z vzponi in padci vendar zaupam da BO. Velik zgled mi je Jezus v njegovih delih in dejanjih, zgled so mi pa tudi vztrajni šprtniki, ki kljub uspehom in padcem z vztrajnostjo grejo naprej. Tudi sam sem dolgoletni gornik, ki se srečujem z vztrajnostjo, da lahko dosežem zastavljen cilj, ki mi napolnjuje veselje. Včasih se na tej poti srečujem z lepim vremenom včasih pa tudi z meglenim, ki moram iti skozi, da pridem do cilja. 

Če lahko povzamem, jemljem blagre kot zgled za vztrajnost za doseganje določenih ciljev, ki jih srečujemo skozi naše vsakdanje življenje. Tukaj se srečamo s konkretnostjo.

 Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Jezus pozna naše strahove in stiske. Ve, da težko delimo žalost z drugimi, da se raje delamo, da je vse v redu. No, nekateri pa se raje vrtijo v žalosti in obupujejo, ne da bi želeli srečati bližnjega v tej žalosti oz. jo z bližnjim podeliti. Jezus blagruje tiste, ki v žalosti ne obupajo, niti pred njo ne zbežijo, ampak jo znajo zaznati, sprejeti, jo videti v luči božjega upanja, to deliti z drugimi in iz nje rasti v veselje.

V svetu, polnem podob o "večni sreči", je tudi meni težko shajati z žalostjo. Skoraj krivo se počutim že v trenutku, ko zaznam, da nisem "dobre volje". Krivo zato, ker v svetu, kjer ti zaradi izobilja zunanjih stavari ničesar ne primankuje, ne smeš biti žalosten, sicer je s teboj nekaj narobe. Če si žalosten, si po vsej verjetnosti zato, ker ti še nekaj manjka, ker še nečesa nisi dosegel in je potrebno v boj, da tisto "nekaj" dobiš in odpraviš razlog za žalost! O tem pričuje ta svet, ki ne pozna ali noče poznati pravih hrepenenj in resničnih odgovorov na le-te. A zdi se mi, da tudi v Cerkvi z žalostjo po večini nimam kaj početi. Kot bi tudi verniki ne želeli težkih čutenj vzeti zares in nam tako prav pride površno vzeto oznanilo, češ, da mora biti kristjan vesel, da je Evangelij veselo oznanilo...In tako na obeh polih posiljeno in pozunanjeno iščemo razloge za veselje, tako da bi žalost na vsak način izbrisali iz svojega življenja!

In vendar Jezus blagruje žalostne ter obljublja prave tolažbe. Tolažbe najbrž za tiste, ki bodo v žalosti vztrajali toliko časa, da bodo lahko odkrili, kaj je pravi razlog žalosti in k kakšnemu veselju prelje pot preko te žalosti.

Ko se zavem, da mi Jezus daje dovoljenje, da sem žalostna, mi je lažje, ker celo blagruje stanje, ki ga svet prezira. Naslednje vprašanje pa je, kaj naj s to žalostjo počnem?! Težko mi jo je deliti z bližnjim, kajti spregovoriti o žalosti pomeni zame deliti najintimnejši del sebe. Tisti del, ki je najbolj ranljiv, kjer moram sneti vse maske samozadostnosti in napuha. Drugega moram povabiti v odnos in naenkrat nisem več sama gospodar svojega notranjega sveta. Če pa to zmorem je to lahko prostor največje bližine in posledično veselja nad tem, da v bolečini nisem sama, da je ob meni še nekdo in da skupaj lahko rasteva. Ko se odločim, da bolečine ne delim, se zaprem in od odnosa ostanejo le še površinski pogovori, ki pa ne vodijo v odnos.

Drugo, kar se mi zdi pomembno pa vidik ponižnosti, ko žalost delim z bližnjim. Vedno znova moram tvegati, da me drugi sme in mora opomniti, ko se začnem v žalosti brezplodno vrteti in se smiliti sama sebi. In hkrati moram sebe, svojo žalost in bližnjega vzeti toliko zares, da verjamem, da se bližnji želi srečati z mano v bolečini in ne obupa nad mano, če se ne izkopljem iz nje tako hitro, kot bi si sama to želela.

»Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4)

Ob tej pridigi me je zamikalo poiskati v evangelijih, kaj Jezus še pove svojim učencem o žalosti. Priznam, da sem bila presenečena, da je vse, kar pove, dejansko samo razlaga zgornjega blagra:

-      Tedaj jim je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite z menoj!« (Mt 26,38)

-       »Resnično, povem vam: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal.« Prevzela jih je žalost in drug za drugim so mu govorili: »Saj nisem jaz?« On pa jim je rekel: »Eden izmed dvanajsterih je, tisti, ki z menoj pomaka v skledo.« (Mr 14,18 - 20)

-       Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala… In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,17. 25-26)

-       Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« …Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila... Od začudenja so bili vsi iz sebe. (Mr 5, 38-42)

-       Ko je prvi dan tedna navsezgodaj vstal, se je najprej prikazal Mariji Magdaleni… Šla je in to sporočila tistim, ki so bili prej z njim in so žalovali ter jokali. (Mr 16, 9-10)

-       Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. (Lk 6,25)

-       Vsi so jokali in žalovali za njo. On pa je rekel: »Ne jokajte, saj ni umrla, ampak spi!« (Lk 8,52)

-       Nobeden izmed vas me ne vpraša: ›Kam odhajaš?‹ temveč vam je žalost napolnila srce, ker sem vam to povedal. Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam… (Jn 16, 5-7)

-       Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. (Jn16,20)

-       Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. (Jn 16,21)

-       Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel. (Jn 16,22)