Ko prebiram tole pridigo, mi je najtežje to, kar si napisal na koncu: Nositi razpetost med nepopolnostjo in hrepnenjem po popolnosti. Od doma sem namreč prinesla držo - hitro naredi, da bo mimo, da ne bo več bolelo, da bo nekaj narejeno, pospravljeno, zaključeno ... Jezus pa nas vabi na dolgo pot, kjer do smrti ne bo zaključeno.

Včasih, ko npr. molim za tega ali onega me večkrat spreleti, da bi lahko ure in ure molila, pa molitev ne bi bilo dovolj za vse, kar je potreno, da bi bilo izmoljeno.

Včasih postanem kar nejevolna, da itak ni možno. Gotovo ima pa Bog svoja merila in lahko naredi dobro, brez naših molitev in prošenj. No in tu je potem težko kljub temu vztrajati; ko pa Bog more narediti tudi brez mene in ko jaz v bistvu nič kaj dosti ne morem brez Boga. Človek se res počuti strašno nekoristnega :)

In dolga pot razpetosti je  prav v tem, da v tej - vsaj zame včasih nekoristnosti - vztrajam in nič ne sprašujem - ali sem zdaj že koristna, sem naredila vse, je že konec, lahko zdaj počivam in mi nič več ni treba? :)

Kolikokrat sem obsojala farizeje za njihovo potuhnjenost in hinavščino, ko Jezusa sprašujejo, ne da bi resnično radi vedeli za pravi odgovor! Zdaj pa vidim, da sama nisem nič kaj boljša... Kakor sem (kot si Peter napisal) v otroštvu iskala izgovore za nedelo, tudi zdaj, ko bi se od mene pričakovala odgovornost in resnost, iščem izgovore, da nečesa ne naredim, naj bo to za faks, delo, gospodinjstvo ali celo za globlji stik z Bogom. Izgovarjam se na bolezen, slabo počutje, neugodne zunanje okoliščine, pomanjkanje časa, druge,... Vedno najdem kaj, kar naj bi me opravičilo, pa čeprav le v lastnih očeh. A se potem počutim neskončno krivo in bedno.

Bog pa od mene čaka več kot to. Vame je položil talente in pamet. Nekje v meni še spijo darovi Sv.Duha, ki sem jih prejela pri birmi, npr. modrost in razsodnost. Od mene pričakuje, da jih bom uporabljala. Da se bom zavestno odločila za dobro, pa čeprav je težje kot druga varianta. Da se uprem težnji po samopomilovanju in izgovarjanju ter odraslo, odgovorno poprimem za delo. Vem, da me bo to bolj osrečilo, kot skrivanje za izgovori in vprašanji, ki 'nočejo' odgovora.

Strah me je, ker spoznavam, kako krhka je moja volja po izboljšanju in kako hitro se dobri nameni izjalovijo. A zaupam, da me Bog pozna in kljub temu ljubi. Zaupam, da vame ne bi položil talentov in hrepenenja po boljšem, če ne bi verjel, da sem ga z njegovo pomočjo tudi sposobna (nekoč) doseči.

»Kaj me preizkušate, hinavci? ... Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Ob premišljevanju evangelija mi je prišlo najprej na misel, da se Jezus tokrat predstavlja kot učitelj diplomacije. Na provokacijo, na priliznjene komplimente, za katerimi se skriva hinavščina in slab namen, odgovori tako, da pove vse in nič. Tisti, ki sprašujejo, nimajo več kaj vprašat in hkrati ostajajo brez odgovora. Ob neki drugi priložnosti je svojim učencem položil na srce:  »Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej premeteni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje” (Mt 10,16). Golob – podoba Svetega Duha, kača – podoba hudobnega duha. V tej razpetosti med dobrim in zlim poteka naše življenje od rojstva do smrti. In k čemu nas spodbuja Jezus? Mislim, da prav k dejavnemu vstopanju v to razpetost. Ovca med volkovi ne preživi, če ne pozna premetenosti zla in bolj kot bo čista, pristna, nepokvarjena naša notranjost, bolj jasna nam bo taktika, zvitost, hinavščina in premetenost zla.

Tako je Jezus s svojim odgovorom: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega«, povedal tudi vse. »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Mt 6, 24). Denar pripada zemeljskemu vladarstvu in je v službi človeka (ne pa človek v službi denarja) in dokler tako upravljamo z njim, je vse vredu. Zelo dobro bomo vedeli, kaj je treba dati »cesarju« in kako je z našo dolžnostjo plačevanja davkov... Denar nosi cesarjevo podobo in napis, v nas pa je vtisnjena Božja podoba in s krstom nam je vtisnjen neizbrisni pečat božjega otroštva. Na čelu in v srcu imamo zapisano ime presvete Trojice. Dajmo torej Bogu, kar je Božjega – darujmo mu sami sebe!

Meni je najtežje iskati kakršno koli razmerje. Problem je, da se mi hitro prikrade misel, saj ni tako hudo. Zadnje čase se s tem toliko bolj soočam, ker ravno nimam pravega razmerja med delom, tehničnimi stvarmi in molitvijo, čutenji ter ranami. Hitro urejam samo zunanje, vidno, da bi ja funkcioniral. Strah me je videti svojo nepopolnost in nemoč, ker tega nemorem in največkrat nočem sprejeti.

Ravno ko pišem vse to, sem pomislil, da če hočem iskati pravo razmerje, moram najprej vedeti KJE RESNIČNO SEM oz. kakšna je moja dejanski odnos do določenaga problema, človeka, stvari itd. To pomeni presegati predstave v svoji glavi, ki so največkrat zgrešene. Da pa bi to lahko dosegel, potrebujem bljižnjega, katerega moram vzeti resno in mu zaupati. Ko se soočim s tem, kje sem, lahko dejansko pričnem iskati v katero smer je potrebno iti, da je razmerje pravo. Če tega ni, se žal največkrat sprenevedam/o, da ni tako hudo in da ne potrebujemo nikogar.

Meni je težko vztrajati v tej razpetosti. Mi sploh ne diši. Dosti raje bi jasno vedela, kaj moram storiti in kako, potem pa uživala pošteno plačilo. Bog pa si je vse to nekako drugače zamislil. Pri delu z brezdomci doživljamo, da se moramo neprestano učiti, rasti, spet učiti ... vse to zato, da na koncu zopet spoznamo, da ničesar ne vemo :(. Seveda pa je tudi na drugih področjih tako. Sama v tem največkrat doživljam krivico. Umiriti se uspem samo v zaupanju, da je Bog nad vsem. In On od nas ne pričakuje, da smo vsevedni, vedno učinkoviti in popolni, ampak da se trudimo rasti v spoznanju, resnici in tudi ponižnosti.

Naj nam Gospod pomaga vztrajati v iskanju!

Ko sem pred približno 13 leti ponovno spoznala, da Bog je, sem si najprej z vključitivjo v Prenovo v Duhu in potem v vincencijansko duhovnost "izborila" boljši del (tako se mi je zdelo). Zelo hitro sem znala povabiti Gospoda bodisi pri stežbi v Dnevnem centru ali na delovnem mestu. Celo molila sem, skupaj s sestro v Kristusu, "nad" posamezniki, kakor smo rekli molitvam, ko so tolažbe žejni mladi in starejši želeli nekomu zaupati svojo bolečino. Molili sva, odpirali Sveto Pismo in tolažili.

Ko sem se pridružila delu z brezdomci od samega začetka delovanja DC v letu 06, se mi je zdelo, da je to bolje, saj konkretno "delamo", ono molitev pa sem opustila. Prav trudila sem se veliko narediti,  tudi za ceno hitenja, pri tem pa večinoma ni bilo časa gledati, kaj misli oni Naš Preljubi, ali pa prostovoljec ob meni.  Mogoče pa še nisem bila pripravljena doživljati drugega ob sebi, saj sem se sama komaj skopavala iz težavnega, 12 let trajajočega in pred 6 leti razpadlega zakona. Počasi sem se ob veliko molitve za hčeri, Naše Preljube, za vse, ki mi jih bo Gospod poslal tisti dan,..., umirila in zdelo se mi je vse dobro. Združila sem delo z brezdomci, ob osebni in skupni molitvi (občasno v DC, na duhovnih vajah, ter v molitveni skupini Prenove v Duhu).

To leto pa sem doživela novo preizkušnjo. Starejša hči, 32 let, je preživela 6 tednov v psihiatrični bolnišnici. Z mano ni želela stikov, sedaj pa jih počasi vzpostavljava. Ima pa jih s 4 leta mlajšo hčerko in očetom, ki se vrti okoli nje bolj, kot kadarkoli v življenju. Z mano pa je ob tem popolnoma prekinil odnose, ki so bili sicer vsa leta po razvezi le že izsiljavanje denarja od prodane hiše. V pogovoru s Petrom in ob našem srečanju prostovoljcev sem spoznala, da lahko pomagava hčerki le  s spravo med nama.

Torej - Gospod nama je dal dva otroka, zaklad, ki pa ga nisva znala varovati. Tudi najihe odnose sva zapravila. Ob poroki sva bila povabljena na Gospodovo svadbo, pa se nisva odzvala. Poroka je bila civilna, tudi sicer nisva ohranila vere v Gospoda, ki sva ju vsak nekaj vendar prejela doma.

V moji izpovedi je veliko neskladje. Ali morem pri tem, ko nisem ohranila svojih "zakladov", varovati druge?

Verujem, da so Gospodova pota visoko nad mojimi in da odgovor ni v moji logiki. Kaže pa, da sebe preskočim in da sploh ne zaznavam svojih doživljajev, temveč takoj "preklopim" na Gospoda. Nekaj manjka. Manjkam jaz sama.

Sedaj se trudim slediti svojim doživljajem in se veseliti vsakega čutenja. Še dobro, da imam Gospoda on Mater Marijo, da jima razlagam, kaj doživljam in kaj sem doživljala,...  spomini oživljajo, hvala Bogu.

Peter, tukaj sem. Ne izgleda povezano s pridigo pretekle nedelje, pa vendar, tukaj sem in nič se ne hvalim, kako sem dobra. Sem pa vesela, da sem tu.

Oj!

Milena, hvala za tvoje pričevanje. Veš, tudi se te dni bolj intenzivno ukvarjam s tem, da bi si sledila in se veselila svojih čutenj. Veselilo bi me, če bi si lahko bili pri tem v oporo - v smislu kakšne spodbude, pogovora, molitve. Smo skupaj!