Jezus obljubi Svetega Duha
Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.
To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Jn 14,23-29
Tokrat smo odšli na romanje po poteh treh svetnikov: papeža Janeza Pavla II., s. Favstine Kowalske in p. Maksimiljana Kolbeja. Kot rdečo nit na tej poti, smo vzeli Kolbejevo misel: »Človeško življenje ima tri stopnje: priprava na delo, delo in trpljenje. Čim hitreje duša doseže svetost, toliko hitreje doseže tretjo stopnjo: trpljenje, ki ga zahteva ljubezen.« Ko smo si ogledovali Wadowice, rojstni kraj Karla Wojtyle, Krakov samostan Łagiewnikih in center božjega usmiljenja in Auschwitz smo lahko razmišljali o treh svetnikih, ki so v svojem življenju vsak na svoj način prehajali iz ene stopnje v drugo. Kolbejeva misel se v teh treh svetnikih res samo potrjuje in nas spodbuja, da razmišljamo, kako pa je z našim življenjem.
V oporo so nam bili tudi čudoviti filmi: o papežu Janezu Pavlu II., Maksimiljanu Kolbeju in o Edit Stein. Naj Kolbejevo misel podkrepi kratko razmišljanje ob trpljenju v življenju Janeza Pavla II.
V ZNAMENJU TRPLJENJA
Njegov pontifikat je bil v resnici v znamenju trpljenja. Vsaka telesna težava je bila zanj spodbuda k osebnemu premišljevanju: »Sprašujem se, kaj mi hoče Bog povedati s to boleznijo,« je odgovoril nekemu zdravniku, ki ga je vprašal, kako se počuti. Poleg pomena, ki ga je pripisoval lastnemu trpljenju, je človekovo trpljenje papežu Wojtylu ponujalo privilegirano snov za razmišljanje, ki ji je v februarju 1984 posvetil apostolsko pismo o odrešenjskem trpljenju - Salvifici doloris. Na teh straneh papež potrjuje odrešenjsko vrednost trpljenja z Jezusovim človeškim življenjem; njegov prihod na zemljo »je ob vsem veselju, ki ga je prinesel s seboj, neločljivo povezan s trpljenjem«.
V Kristusu »bolečina dobiva novo luč, ki ga od preproste in negativne pasivnosti dviga k pozitivnemu sodelovanju pri delu odrešenja«. V evangeljski razsežnosti trpljenje »ni zapravljena energija, ker ga je spremenila Božja ljubezen«.
Čeprav je priznaval pomen svojih teoloških razmišljanj o tem vprašanju, pa je nekemu prijatelju zaupal svoje polno zavedanje neizmerne vrednosti, ki jo dobi trpljenje, kadar ga nosimo na sebi: »Napisal sem toliko okrožnic in apostolskih pisem, vendar se zavedam, da lahko samo s svojim trpljenjem prispevam k temu, da bolje pomagam človeštvu. Pomisli na vrednost bolečine, ki jo prestajaš in daruješ z ljubeznijo ...« Med slovesnostjo v Svetem Petru je eden od ceremoniarjev na papeževem obrazu opazil izraz bolečine in ga vprašal: »Svetost, vam lahko na kak način pomagam? Najbrž vas nekaj boli?« In on je odvrnil: »Sedaj me vse boli, vendar mora biti tako.«
Dati bolečini smisel za papeža Wojtyla ni pomenilo, da si ni treba prizadevati, da bi jo olajšali in prinesli uteho tistemu, ki trpi. Če je »križ prva črka Božje abecede«, je dejal, to ne pomeni, da se krščanska razsežnost trpljenja »skrči samo na njegov globoki pomen in njegov odrešenjski značaj«. Bolečina mora namreč »zbuditi solidarnost, požrtvovalnost in velikodušnost v tistih, ki trpijo, in v tistih, ki se čutijo poklicani, da jim postrežejo in jim pomagajo v njihovem trpljenju«. Ta poziv je namenjen vsem ljudem, ker »nobena ustanova ne more nadomestiti človeškega srca in človeškega sočutja, ko gre za to, da pridemo naproti telesnemu trpljenju«. Zaradi tega je hotel narediti svetovni dan bolnikov, ki je bil na njegovo pobudo ustanovljen leta 1992 in ga od tedaj obhajamo vsakega 11. februarja, ob liturgičnem spominu Lurške Matere Božje. To je priložnost za premišljevanje o bolečini, pa tudi za spodbudo k solidarnosti do tistega, ki trpi.
Kadar mu izkustva bolečine ni povzročala kašna bolezen, je svojemu telesu sam naložil neudobje in mrtvenje. Poleg predpisanih postov, ki se jih je skrajno strogo držal zlasti v postnem času, ko je hrano skrčil na samo en popoln obrok na dan, se je jedi vzdržal tudi pred duhovniškimi in škofovskimi posvečenji. Neredko je noč preležal na golih tleh. To je opazila gospodinja v Krakovu, čeprav je nadškof razkopal posteljo, da stvar ne bi postala očitna. Vendar se ni omejil na to. Kot so lahko na lastna ušesa slišali nekateri člani njegovega spremstva tako na Poljskem kot v Vatikanu, se je Karol Wojtyla bičal. V njegovi omari je med tunikami na obešalniku visel poseben pas za hlače, ki ga je uporabljal kot bič; vedno ga je dal odnesti tudi v Castel Gandolfo.
»S svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev,« piše sv. Pavel v Pismu Kološanom (1,24). Karol Wojtyla je iz teh besed naredil temelj svojega pričevanja vere. Kadar je zelo trpel, kot na primer v pooperacijskih obdobjih, je govoril: »Moramo popraviti. Koliko je moral trpeti Gospod Jezus.« Isto je ponavljal v zadnjih urah svoje bolezni, ko je bil žejen in mu niso mogli dati piti.
Kristusovo Kalvarijo - v njeno luč je postavljal svoje trpljenje - je papež simbolično obnovil vsak petek s pobožnostjo križevega pota. V Vatikanu ga je Wojtyla molil v zasebni kapeli ali na terasi nad papeževim stanovanjem, ki je sčasoma postala prava kapela pod milim nebom, olepšana s cvetjem in rastlinami. V kapeli v Castel Gandolfu pa ni bilo postaj, zato je papež med poletnimi počitnicami vsak petek na skrivaj odšel molit pred štirinajst litografij z upodobitvami križevega pota, ki jih je sam slučajno odkril na nekem hodniku blizu obednice, ki ga običajno niso uporabljali.
Med nekim pastoralnim potovanjem je nekdo iz njegovega spremstva spoznal, kako močno je zakoreninjena papeževa zvestoba do te pobožnosti: »Bili smo na helikopterju, ki nas je peljal iz Jeruzalema v Galilejo. Bil je petek. Opazil sem, da papež ni gledal skozi okno, ampak je držal v rokah knjižico, ki je bila brez platnic. Iz nje je prebral odlomek, potem pa se je zbral v molitvi, nato je prebral drug odlomek in spet molil. Kradoma sem pogledoval in opazil, da je molil križev pot. Ker se je ta dan moral spoprijeti z zelo zahtevnim programom, se je bal, da ga ne bo mogel opraviti v kapeli, kot je imel navado.
Ta njegova zvestoba je ostala trdna do konca. Dan pred smrtjo, 1. aprila 2005, je okoli desetih dopoldne Janez Pavel II. skušal ljudem, ki so stali poleg njega, sporočiti nekaj, kar jim ni uspelo razumeti. Visoka vročina in hude težave z dihanjem so mu skoraj onemogočile izgovarjati besede. Zato so mu prinesli list papirja in pero Papež je napisal, da je petek in da želi opraviti križev pot. Ena od navzočih sester mu ga je začela na glas brati, on pa je, ne brez napora, naredil znamenje križa vsako krat, ko se je začela nova postaja.









»Človeško življenje ima tri stopnje: priprava na delo, delo in trpljenje. Čim hitreje duša doseže svetost, toliko hitreje doseže tretjo stopnjo: trpljenje, ki ga zahteva ljubezen.« (p. M. Kolbe)
»Napisal sem toliko okrožnic in apostolskih pisem, vendar se zavedam, da lahko samo s svojim trpljenjem prispevam k temu, da bolje pomagam človeštvu. Pomisli na vrednost bolečine, ki jo prestajaš in daruješ z ljubeznijo ...« (Janez Pavel II.)
Vesela sem ter Bogu in vsem, ki ste to romanje organizirali in tako lepo vodili, hvaležna, da sem lahko bila zraven. Ko me kdo vpraša, kako je bilo na romanju, rečem: Zelo lepo! Ko pa povem, da je bilo tako polno trpljenja, da ga je težko v štirih dneh »predelati«, ne razumejo več, kako je potem lahko bilo lepo… Mislim, da so odgovor na to prav svetniki, ki so nas v teh dneh še posebej spremljali – sv. Favstina Kowalska, sv. Janez Pavel II., sv. Maksimilijan Kolbe, sv. Edith Stein. Kako lepi postanejo ljudje, ko prepoznajo vrednost bolečine in ko trpljenje sprejmejo, ga prestajajo in darujejo z ljubeznijo!
Tu mi ponovno prihajajo na misel besede Janeza Pavla II.: »Nimam odgovora na trpljenje nedolžnih, vem pa, da bi brez trpljenja svet postal imperij ošabnosti.«
Zgrozim se, ko pomislim, da je tudi grozoto Auschwitza mogoče pokazati obiskovalcem z ošabnostjo turistične znamenitosti, ko vendar vse v njem sili človeka na kolena v tiho molitev sotrpljenja z žrtvami in v počastitev njihovih relikvij… Ves čas me spremlja gora ostriženih las…
Božje usmiljenje – vate zaupam!