Objavljeno gradivo je interne narave in ni lektorirano.

Odnosi

Problemi odnosov – družba ali družina?

Mladina ter mladi in starejši starši smo 2. srečanje za starše začeli z razmišljanjem, kje je razlog za krizo odnosov v današnjemu svetu. G. Peter Žakelj je na začetku opozoril na dejstvo, da družba ni bila nikdar merilo dobrega, ni bila nikdar naklonjena odnosu, resnici. Družba nosi masko, ker smo del nje, pa smo tudi sami izgubili občutek za resnico. Če želimo živeti po evangeliju, se moramo od družbe distancirati, biti moramo sol.

Uvod smo zaključili z ugotovitvijo, da smo za krizo odnosov krivi mi sami. Ob pogledu na brezdomca navadno pomislimo, da je za svoj položaj kriv sam, podobno mnenje imamo o mladih in nenazadnje tudi o lastnem sozakoncu. Velikokrat ga/jo obtožujemo, da je za neuspehe v najinem odnosu kriv on/ona. Kaj pa je resnica? Pravi razlog, zakaj je brezdomec pristal na cesti, zakaj mladi nimajo vrednot in zakaj je sozakonec tak, kot je, je v tem, da pravega doma ni bilo.

Iz tega torej sledi, da se krizi odnosov lahko zoperstavimo le, če z našimi odnosi ustvarjamo dom. Vse je torej na nas in ne na družbi.  

Pravi dom?

To je srečanje s seboj, drugim in Bogom.

Zakaj pa je pravi dom tako težko zgraditi? Kaj počnemo narobe, da naši odnosi ne zaživijo? Najprej je vse preveč pretvarjanja, saj želimo naše slabosti tudi pred bližnjimi skriti. Težko je na primer priznati, da smo leni in da se nam ne da, zato lenobo ovijemo v izgovore. Ko srečanja s svojimi slabostmi ni, nas to privede do obtoževanja drugega, naslednji korak pa je hitenje, beg v materialne dobrine, delo. Posledice so hitro tu: zlorabe, odvisnosti, obup.

Kako ustvarjati dom?

Najprej se moramo srečati s seboj in svojim domom. Razmišljati je potrebno o občutjih, ki se nam zbujajo doma. Ko si občutke odkrito priznamo, jih skušamo povezati s svojo preteklostjo: »Zakaj me ta stvar tako vrže s tira? Kaj podoživljam? Česa me je strah?« Naslednji korak je, da svoje bolečine, slabosti sprejmemo, da v bolečini vztrajamo. Če imam na primer občutek, da nisem nič vreden, da nič ni dovolj dobro, je moja naloga, da ta občutek sprejmem. Ko to počnem in si dovolim čutiti tudi bolečino, odkrivam, kako ubog sem, kako grešen, to pa mi pomaga, da zmorem biti tudi do drugega sočuten in mu pomagam, da se tudi sam sreča s svojo bolečino, resnico.

Resnica, sočutje in mir

Odnosa je toliko, kolikor je med zakoncema resnice na duševni, telesni in duhovni ravni. Vsaka zamolčana stvar ustvarja razdaljo. Večkrat rečemo: »Vsega pa tudi ne moreš povedati.« A ni res. Zamolčane stvari, tudi če gre za stvari, ki bodo drugega bolele, med zakoncema ustvarjata zid. Seveda ne gre za vztrajanje v slabem. Slabo drug drugemu priznamo, naša naloga pa je, da se kljub vsemu s temnimi stvarmi borimo. Še posebej resnica trpi na telesni ravni. Težko nam je priznati in pokazati, ko ne čutimo tega, kar bi »morali«. Ko se pojavlja gnus, odpor, strah. A prav tu je še ena priložnost več za srečanje s sozakoncem. Če deliva najine občutke, sva si bliže, sva skupaj v resnici, tudi če je težka. In nenazadnje je pomembna resnica tudi na duhovni ravni. Vera je eno področje več, ki naju bo vezalo skupaj in ustvarjalo trdnost odnosa.

Pot k resnici je naporna: najprej moramo poznati resnico o sebi, nato jo moramo deliti in z drugim prečiščevati in nazadnje skupaj odkrivati resnico najinega odnosa, saj v odnose vsak vstopa s svojo »prtljago«.

Iz resnice se rojeva sočutje, a ne sočutje v smislu potuhe. Sozakonca lahko razumem, saj vem, da sem na primer tudi sam len. Prava pot od tu naprej pa je, da ga opominjam, da ga spodbujam v rasti ter enako pričakujem tudi od njega.

Vsa ta prizadevanja pa vodijo v mir, ki prinaša veselje nad tem, da smo lahko drug z drugim in da to zadošča. S tem rasemo v spoznanju, da ni dragocenejšega darila kot odnos v ljubezni, rasemo v veselju in občudovanju obdarjenosti sebe in drugega in v spoznanju, da se dokončno lahko umirimo le v Bogu.

Srečanje smo sklenili z ugotovitvijo, da je pravi cilj odnosa veselje v najinem domu, ki ga lahko dosegamo le, če se trdno odločimo za resnico in si vztrajno ter nenehno prizadevamo zanjo.

Na naslednjem srečanju bomo vse te ugotovitve poskušali povezati z vero. Vabljeni.