Jezusova ponižnost

»Začel je učencem umivati noge« (Jn 13,5). »Vzemite, jejte, to je moje telo« (Mt 26,26). Jezus je hotel učiti ponižnosti. Umil je njihove noge. Krotkosti. Dal nam je svoje telo.

Kaj vidite na križu

Poglejte na križ in videli boste Jezusovo sklonjeno glavo, da bi vas poljubil, njegove iztegnjene roke, da bi vas objel, odprto srce, da bi vas sprejel, da bi vas obdal s svojo ljubeznijo. Ker vemo, daje bil križ njegova velika ljubezen za vas in zame, sprejmimo njegov križ z vsem, kar nam želi dati. Z veseljem darujmo vse, kar bi želel vzeti, kajti po tem bodo ljudje spoznali, da smo njegovi učenci, da pripadamo Jezusu, da je delo, ki ga opravljate vi, jaz in vsi bratje in sestre, le naša udejanjena ljubezen...

Sovraštvo sveta lahko doleti tiste, ki hodijo za Kristusom

Hoja za Kristusom je neločljivo povezana s križem Kalvarije. »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak razdor« (Mt 10,34). Tiste, ki popolnoma hodijo za Kristusom, doleti sovraštvo sveta, ker predstavljajo izziv njegovemu duhu. Prav tako je bil tudi Kristus sam najprej osovra­žen. Ponižan, brez priznanja, zavrnjen... Spomnimo se, da so se ljudje, ki jih je on ozdravil ali jim odpustil, obrnili proč od njega in ga križali.

Nosilec ljubezni je nosilec križa

Ne poskušajmo pobegniti pred križem ponižanj, pač pa izrabimo pri­ložnost, da bi bili kot Jezus. Pustimo mu, da svoje trpljenje živi v nas. Biti nosilec ljubezni pomeni biti nosilec križa. Morda pademo, ko nosimo križ. Prosite Simona, naj vam pomaga... Na križu nam je Jezus pokazal najgloblje uboštvo; popolno pre­danost in vdanost svojemu Očetu. Nadenimo si torej danes uboštvo njegovega trpljenja. Naredite nekaj, s čimer bi trpeli z njim. Morda vas Jezus kaj prosi na poseben način, morda nekaj malega.

Postaje križevega pota

Jezus je rekel svojim sodobnikom: »Če hočete biti moji učenci, vze­mite svoj križ in pojdite za menoj.« ... Jezus živi danes svoje trpljenje v mladih ljudeh sveta, v trpečih, v lačnih, v prizadetih mladih ljudeh — v tistem otroku, ki je košček kruha, drobtinico za drobtinico, ker ve, da ga bo zmanjkalo in bo potem zopet lačen. To je postaja križevega pota. Ali ste tam s tem otrokom? In tisti tisoči, ki koprnijo ne samo po koščku kruha, temveč po majhnem koščku ljubezni, priznanja.

Deliti Kristusovo trpljenje

Cerkev nas vabi, naj se neizmerni Kristusovi ljubezni odzovemo tako, da na sebi dopolnjujemo, kar manjka Kristusovemu trpljenju za njegovo telo, ki je Cerkev. Vabi nas, da pokažemo svojo poveza­nost in sotrpljenje z našimi ubogimi za njihovo odrešenje in posve­čenje; da se pokorimo, tako da bo božje ljudstvo imelo pogum, da ga sprejme tudi v svoje življenje.

Žive žgalne daritve

Izročitev je resnična ljubezen. Čim bolj se izročamo, tem bolj lju­bimo Boga in duše. Če zares ljubimo duše, moramo biti pripravljeni prevzeti njihovo mesto, prevzeti nase njihove grehe in se zanje spo­koriti. Biti moramo žive žgalne daritve, kajti takšne nas duše potrebujejo.

Božja ljubezen nima meja. Je brezmejna in njene globine so nepredirne. »Ne bom vas zapustil, sirote.«

Trpljenje kot del odrešenja

Brez našega trpljenja bi bilo naše delo zgolj socialno delo, zelo dobro in koristno, vendar pa ne bi bilo delo Jezusa Kristusa, ne bi bilo delo odrešenja. Jezus nam je hotel pomagati, tako da je z nami delil naše življenje, našo osamljenost, našo agonijo in smrt. Vse to je vzel nase in odnesel v najtemnejšo noč. Odrešil nas je samo s tem, da je postal eno z nami. Mi smemo narediti isto; vsa beda ubogih, ne samo njihova materialna revščina, temveč tudi duhovna beda, mora biti odrešena.

Priprošnja in nedolžno trpljenje

Pogosto se sprašujem, kaj bi se zgodilo s svetom, če nedolžni ljudje ne bi toliko trpeli? Oni so tisti, ki ves čas prosijo za nas. Njihova nedolžnost Bogu ugaja. Ko sprejemajo trpljenje, posredujejo za nas.

"Kako more usmiljeni Bog dopustiti takšno trpljenje?«

(»Kako more usmiljeni Bog dopustiti takšno trpljenje, umiranje otrok zaradi lakote, umiranje ljudi v potresih,« je vprašal časnikar. »Kaj rečete na to?«) Kaj bi bil svet brez vsega tega trpljenja? To je trpljenje nedolžnih prav tako kakor je bilo Jezusovo. Za nas je trpel in vse nedolžno trp­ljenje je pridruženo njegovemu odrešenju. To je so-odrešenje. To pomaga reševati svet pred še hujšimi stvarmi.