»Mož in žena, ki se poročita, sta podeljevalca zakramenta zakona. Ko si izkažeta privolitev in jo izrazita v telesni podaritvi, prejmeta velik dar. Njuna privolitev in združitev njunih teles sta sredstvo Božjega delovanja, ki ju naredi za eno meso.« (AL 75)

»Ko se soočata z izzivi, nista zakonca nikoli prepuščena le svojim lastnim močem. Poklicana sta, da na Božji dar odgovorita s svojim trudom, ustvarjalnostjo, vztrajnostjo in s svojim vsakodnevnim prizadevanjem; toda vedno bosta lahko klicala Svetega Duha, ki je posvetil njuno zvezo, da bi se prejeta milost pokazala v vsaki novi situaciji.« (AL 74)

»Zakramentalna milost, ki izvira iz skrivnosti učlovečenja in velike noči, v kateri je Bog izrazil vso svojo ljubezen do človeštva in se z njim najtesneje združil, dejansko oblikuje in krepi celotno življenje zakoncev, celotno mrežo odnosov, ki jo pleteta med seboj, s svojimi otroki in svetom.« (AL 74)

»Spolna združitev, ki se jo živi na človeški način in je posvečena z zakramentom, je za zakonce sama po sebi pot rasti v življenju milosti, saj gre za 'poročno skrivnost'. Vrednost telesne združitve se izraža v besedah privolitve, v kateri sta sprejela drug drugega in se drug drugemu predala, da bi si delila vse svoje življenje.« (AL 74)

»Čeprav gre pri analogiji med parom mož-žena in Kristus-Cerkev za nepopolno analogijo, nas ta vabi, da kličemo Gospoda, da izlije svojo ljubezen v zakonske odnose.« (AL 73)

»S tem, ko se zakonca združita in postaneta eno meso, predstavljata zaroko Božjega Sina s človeško naravo. Zato daje zakoncem v radostih njihove ljubezni in družinskega življenja že tu na zemlji predokus gostije Jagnjetove svatbe.« (AL 73)

»Krščanski zakon je znamenje, ki ne kaže samo tega, kako zelo je Kristus – v zavezi potrjeni na križu – ljubil svojo Cerkev, temveč ponavzočuje to ljubezen v zakonski skupnosti.« (AL 73)

»Sam Kristus prihaja krščanskim zakoncem naproti z zakramentom zakona. In ostane z njimi ter jim daje moč, da bi hodili za njim in sprejemali svoj križ nase, da bi po svojih padcih vstajali, si medsebojno odpuščali, nosili bremena drug drugega…« (AL 73)

»Darove, ki jih Bog naklanja (zakoncem), priznavajo kot sestavne prvine zakona in v njegovem imenu resno jemljejo svojo medsebojno zavezo pred Cerkvijo.« (AL 73)

»Medsebojni dar, ki se izraža v zakramentalnem zakonu, ima svoj izvir v krstni milosti, ki utemeljuje zavezo s Kristusom in njegovo Cerkvijo. V medsebojnem sprejemanju in s Kristusovo milostjo si zakonci obljubijo popolno predanost, zvestobo in odprtost za življenje.« (AL 73)