»Zakon je poklicanost, je odgovor na poseben klic živeti zakonsko ljubezen kot nepopolno znamenje ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. Zato mora biti odločitev za poroko in za družino sad zavestne poklicanosti.« (AL 72)

»Zakonca torej spominjata Cerkev stalno na to, kar se je zgodilo na križu; drug za drugega in za otroke sta priči odrešenja, ki sta ga deležna po zakramentu.« (AL 72)

»Zakrament zakona ni družbena pogodba, nepomemben obred ali golo zunanje znamenje določene zaveze. Zakrament je dar za posvečenje in odrešenje zakoncev, kajti njuna medsebojna pripadnost je na temelju zakramentalnega znamenja stvarno ponavzočenje odnosa med Kristusom in Cerkvijo.« (AL 72)

»Jezus, ki je v sebi spravil vse stvari in človeka rešil greha, ni samo postavil zakona in družine v njuno prvotno stanje, temveč zakon tudi povzdignil v zakramentalno znamenje njegove ljubezni do Cerkve (prim. Mt 19,1-12; Mr 10,1-12; Ef 5,21-32).« (AL 71)

»Zakonska ljubezen zahteva od zakoncev, da svojo nalogo odgovornega starševstva pravilno spoznajo. To starševstvo, ki ga danes po pravici toliko poudarjajo, je treba tudi prav razumeti. ... Poslanstvo odgovornega starševstva tudi zahteva, da zakonca priznavata svoje dolžnosti do Boga, do samih sebe, do družine in do družbe, in to po pravilni lestvici vrednot.« (AL 68)

»Na izključni in dokončni ljubezni sloneč zakon postane ponazoritev odnosa Boga do njegovega ljudstva in obratno: način, kako Bog ljubi, postane merilo človeške ljubezni.« (AL 70)

»Gospod Jezus 'prihaja krščanskim zakoncem naproti z zakramentom zakona' in ostane še naprej z njima. Z učlovečenjem sprejme človeško ljubezen, jo očisti, dovrši in zakoncem s svojim Duhom podarja moč, da jo živijo, ko prežema vse njihovo življenje z vero, upanjem in ljubeznijo. Na ta način so zakonci tako rekoč posvečeni in z njegovo milostjo zidajo Kristusovo telo, ko sestavljajo domačo Cerkev.« (AL 67)

»Zakon je… občestvo življenja in ljubezni (prim. 48), ljubezen pa je postavljena v središče družine... Resnična ljubezen med možem in ženo obsega medsebojno podaritev samega sebe in vključuje ter povezuje po Božjem načrtu tudi spolno razsežnost in čustvenost.« (AL 67)

Jezus je »slišal jok staršev zaradi njihovih otrok, jim vrnil življenje (prim. Mr 5,41; Lk7,14-15) in tako razodel pravi pomen usmiljenja, ki vključuje ponovno vzpostavitev zaveze. To se jasno vidi v srečanjih s Samarijanko (prim. Jn 4,1-30) in s prešuštnico (prim. Jn 8,1-11), v katerih se prebudi zaznavanje greha spričo zastonjske Jezusove ljubezni.« (AL 64)

»Jezusov zgled je vzorec za Cerkev. (...) Svoje javno delovanje je začel z znamenjem, ki ga je naredil na svatbi v Kani (prim. Jn 2,1-11). (...) Preživljal je vsakdanje trenutke prijateljstva z Lazarjevo družino in z njegovima sestrama (prim. Lk 10,38) ter s Petrovo družino (prim. Mt 8,14).« (AL 64)