»Slabljenje vere in verske prakse v nekaterih družbah prizadene družine in jih pušča vedno bolj same z njihovimi težavami… Ena največjih pojavnih oblik revščine v sodobni kulturi je osamljenost kot posledica odsotnosti Boga v življenju ljudi in krhkosti odnosov.« (AL 43)

»Res je, da se zakonci, potem ko so bili zelo velikodušni pri posredovanju življenja, lahko po vesti odločijo, da zaradi dovolj resnih razlogov omejijo število otrok; vendar prav 'zaradi tega dostojanstva vesti Cerkev z vso odločnostjo zavrača, da država ureja to področje s kontracepcijo, sterilizacijo in celo splavom'.« (AL 42)

»Kriza zakoncev povzroči nestabilnost družine in lahko zaradi ločitev in razvez privede do hudih posledic za odrasle, otroke in celotno družbo, ker slabi posameznika in družbene vezi.« (AL 41)

»Današnje kulturne težnje… se zdi, da vsiljujejo čustvenost brez omejitev,(...) narcisistično, nestabilno in spremenljivo čustvenost, ki posameznikom vedno ne pomaga doseči večje zrelosti.« (AL 41)

»Najti moramo besede, utemeljitve in pričevanja, ki bodo nagovorile mlade ljudi tam, kjer so pripravljeni na velikodušnost, zavezanost, ljubezen in celo junaštvo, da bodo z navdušenjem in pogumom sprejeli izziv zakona.« (AL 40)

»Mislim tudi na strah, ki ga zbuja perspektiva trajne zaveze, na obsedenost s prostim časom, na odnose, ki tehtajo stroške in koristi in se ohranjajo samo, če so sredstvo za odpravo samote, če ljudem nudijo zaščito ali kakršne koli usluge. To, kar se dogaja s stvarmi in okoljem, se prenaša na medosebne odnose: vse se lahko zavrže; vsak predmet lahko uporabimo in potem zavržemo, potrošimo in uničimo, izkoristimo, dokler služi.« (AL 39)

»'Dekadenčna kultura'…, 'kultura začasnega'… Tu mislim na primer na naglico, s katero ljudje prehajajo iz enega ljubezenskega odnosa v drugega. Mislijo, da je – podobno kot na družbenih omrežjih – ljubezen mogoče vključiti in izključiti in celo na hitro blokirati, kakor uporabniku ugaja.« (AL 39)

»Množili smo napade na pokvarjeni svet, manjkala pa nam je dinamična sposobnost, da bi pokazali poti do sreče. Mnogi nimajo občutka, da je bilo sporočilo Cerkve o zakonu in družini jasen odsev Jezusovega nauka in delovanja. Jezus je sicer predložil zahteven ideal, a ni nikoli izgubil sočutne bližine do šibkih, kot sta bili Samarijanka in prešuštnica.« (AL 38)

»V današnjem svetu se zelo ceni pričevanje zakoncev, ki se niso izkazali samo v tem, da imajo trden zakon, ampak tudi v tem, da imajo še vedno skupne načrte in ohranjajo medsebojno naklonjenost. To odpira vrata družinski pastorali, ki omogoča postopno poglobitev evangeljskih zahtev.« (AL 38)

»Namesto da bi zakon predstavili kot dinamično pot rasti in uresničitve, smo govorili o njem kot o bremenu, ki ga je treba nositi vse življenje.« (AL 37)