»Dejavnost posredovanja življenja in vzgoje je po svoje odsev stvariteljskega dela Očeta.« (AL 29)

»S pogledom, ki obsega vero in ljubezen, milost in zavzetost, človeško družino in Božjo troedinost, motrimo družino, ki Božjo besedo zaupa rokam moža, žene in otrok, da bi sestavljali občestvo ljudi, ki so podoba enosti med Očetom, Sinom in Svetim Duhom.« (AL 29)

»Prerok Ozej polaga Bogu kot očetu v usta ganljive besede: 'Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil in iz Egipta sem poklical svojega sina. Efraima sem učil hoditi, jemal sem jih v svoje naročje (...). Z vrvicami dobrote sem jih vlekel, z vezmi ljubezni; bil sem jim kakor človek, ki dvigne dojenčka k svojemu licu, nagnil sem se k njemu in mu dal jesti' (Oz 11,1.3-4).« (AL 28)

»'Utešil sem in umiril svojo dušo, kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok, tako je v meni moja duša' (Ps131,2).« (AL 28)

V Psalmu 131… »se kaže blaga in nežna zaupnost, ki obstaja med materjo in njenim otrokom, novorojenčkom, ki spi v rokah svoje matere, potem ko ga je podojila… Gre za že podojenega otroka, ki se zavestno oprijema svoje matere, ki ga nosi na svojih prsih. Gre torej za zavestno in ne zgolj za biološko zaupnost.« (AL 28)

»V besedilih (prim. 2 Mz 4,22; Iz 49,15; Ps 27,10), se povezanost med verujočim in njegovim Gospodom izraža s potezami očetovske ali materinske ljubezni.« (AL 28)

»Na področju ljubezni, ki je v središču krščanske zakonske in družinske izkušnje, izstopa še neka druga krepost, ki se v teh časih hitrih in površinskih odnosov nekoliko zapostavlja: nežnost.« (AL 28)

»Zelo pomenljiv je prizor, ki kaže prešuštnico na trgu pred jeruzalemskim templjem, obkroženo s svojimi tožniki in pozneje sámo z Jezusom, ki je ne obsoja in jo vabi k dostojnejšemu življenju (prim. Jn 8,1-11).« (AL 27)

»Sad ljubezni sta tudi usmiljenje in odpuščanje.« (AL 27)

»Oče ali mati običajno pričujeta v svojem lastnem življenju: 'Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje dá svoje življenje' (Jn 15,13).« (AL 27)