Izredne osebnosti ubogih

Ubogi, gobavi, pregnani, zanemarjeni in celo alkoholiki, ki jim slu­žimo, so vsi veliki ljudje. Mnogi med njimi so izredne osebnosti. Morali bi poročati o takih izkušnjah. Prihajajo namreč iz služenja njim, ki v življenju nimajo ali nikoli niso imeli lepih možnosti. To je lahko največja tolažba pri našem delu.

Ali poznamo uboge

Naleteli smo na ljudi, ki so znani samo kot številke v naslovu. Se res zavedamo, da taki obstajajo? Mogoče čez cesto? Morda je to slep človek, ki bi bil srečen, če bi se mi prostovoljno ponudili, da mu pre­beremo časopis. Morda je to celo kak bogataš, ki nima nikogar, da bi ga obiskal. Bogatin ima mnogo reči, ki pa ga le dušijo. Pogreša pove­zanosti z ljudmi in prav to potrebuje.

Koliko dolgujemo ubogim!

Moramo priznati dostojanstvo ubogim, jih spoštovati, ceniti, ljubiti, jim služiti. Ubogim dolgujemo hvaležnost. Mali ljudje so veliki ljudje, najbolj vredni ljubezni. Pogosto mislim, da so to tisti, ki jim dolgu­jemo svojo največjo hvaležnost. Učijo nas s svojim zaupanjem, s svojo ravnodušnostjo, s potrpežljivostjo v trpljenju. Dopuščajo nam, da jim pomagamo. In ko tako ravnamo, služimo Jezusu.

Samo v nebesih bomo videli, koliko dolgujemo ubogim, ker nam pomagajo ljubiti Boga zaradi njih.

Tisti, ki jih družba zavrača

Ubogi ljudje, ki jih zbiramo vsak dan, so tisti, ki jih družba zavrača in zapušča. Poskušamo jim vrniti človeško dostojanstvo. Kot božji otroci imajo to pravico.

Ubogi so veliki ljudje!

Ubogi so veliki ljudje!

Moramo jih ljubiti, ne iz občutka usmiljenja do njih. Ljubiti jih moramo zato, ker je Jezus v žalostni preobleki v ubogih. Naši bratje in sestre so. Naši ljudje so. Tisti gobavci, tisti umirajoči, lačni, nagi. Oni so Jezus!

Sprejmite, kar vam daje; dajte, kar vam vzame

Dajte Jezusa svojim ljudem, ne z besedami, ampak z zgledom, s svojo ljubeznijo do njega; z izžarevanjem njegove svetosti in s širjenjem vonjave njegove ljubezni, kamorkoli greste. Samo ohra­nite Jezusovo veselje nad to svojo močjo. Bodite srečni in v miru. Sprejmite, kar vam daje, in dajte, kar vam vzame, z veselim smehlja­jem. Njemu pripadate. Povejte mu: »Tvoj sem, in če me razrežeš na koščke, bo vsak posamezen košček samo tvoj.« Pustite Jezusu, da postane žrtev in svečenik v vas.

Pripadam Kristusu

Albanka sem po rodu. Zdaj sem indijska državljanka. Sem tudi kato­liška redovnica. S svojim delom pripadam vsemu svetu. Ampak po srcu pripadam Kristusu.

Vse, kar storimo, je za Jezusa

Vse, kar storimo — naše molitve, naše delo, naše trpljenje — je za Jezusa. Naše življenje nima drugega razloga ali nagiba.

To je tisto, česar mnogi ljudje ne razumejo.

Služim Jezusu štiriindvajset ur na dan. Karkoli storim, je zanj.

In on mi daje moč.

Ljubim ga v ubogih in uboge v njem. Ampak vedno je Gospod na prvem mestu.

Kadarkoli pride obiskovalec v naš dom, ga peljem v kapelo, da nekaj časa moli. Pravim mu: »Najprej pozdravimo Gospodarja hiše. Jezus je tu.«

Poklic delati za gobavce

Pred nekaj tedni je eden naših bratov žalosten prišel k meni in rekel: »Moj poklic je, delati za gobavce. (Ljubi gobavce.) V tem poklicu želim preživeti svoje življenje.« Rekla sem mu: »Motiš se, brat. Tvoj poklic je pripadati Jezusu. Izbral te je zase in delo je samo sredstvo tvoje ljubezni do njega v dejanju. Zato ni pomembno, kaj počneš, glavna stvar je, da pripadaš njemu, da si njegov, da ti daje možnost delati zase.

»Kamorkoli te Bog postavi, tam je tvoj poklic«

Tako velja za vse nas: ni pomembno, kaj delamo ali kje smo, koliko časa se spominjamo, da smo njegovi, da pripadamo njemu, da ga ljubimo. Sredstva, ki nam jih daje, najsi delamo za bogate ali za uboge, najsi delamo z ljudmi višjega ali nižjega sloja, niso pomembna; ampak je pomembno to, koliko ljubezni vlagamo v delo, ki ga opravljamo.