Zopet lačna

Povejte otrokom o deklici, ki sem jo našla na ulici v Kalkuti. Imela je okoli šest let. Z njenega obraza sem razbrala, da že dneve ni jedla in da je sestradana. Dala sem ji skorjo kruha. Začela je jesti, počasi, drobtinico za drobtinico. Rekla sem ji: »Jej kruh, daj, jej.« Otrok mi je odvrnil: »Bojim se, ker bom spet lačna, ko bom pojedla ta kruh.« Ta deklica bi lahko kaj naučila vse otroke. Saj je njihova sestrica.

Čudovita žrtev

Majhna deklica se je pripravljala na prvo obhajilo. Staršem je rekla: »Ne želim, da mi karkoli kupite. K mojemu prvemu obhajilu bom šla kar v moji uniformi. Toda dajte mi denar, ki bi ga porabili zame, da ga bom poslala materi Tereziji.« Tedaj je rekel oče: »Da moj otrok stori nekaj takšnega... tudi jaz se bom čemu odpovedal.« In tako se je odpovedal pijači.

»Učitelj ljubezni«

Vedno se bom spominjala svojega zadnjega obiska v Venezueli. Zahvalit sem se šla družini za podarjeno zemljo, namenjeno gradnji otroškega doma. Ko sem prišla k tej družini, sem opazila, da je njihov najstarejši otrok hudo prizadet. Vprašala sem mater: »Kako je ime otroku?« Odgovorila mi je: »Učitelj ljubezni. Kajti ta otrok nas vseskozi uči, kako ljubiti v dejanju.« Na njenem obrazu je bil preču­dovit smehljaj.

»Sladkor bom dal materi Tereziji« 

Nikoli ne bom pozabila, kako me je majhen hindujski deček naučil, kako ljubiti z veliko ljubeznijo. V Kalkuti nismo imeli sladkorja. Mali hindujček, 4 leta star, je slišal, da mati Terezija nima sladkorja. Šel je domov in svojim staršem rekel: »Tri dni ne bom jedel sladkorja. Dal ga bom materi Tereziji.« Po treh dneh so ga starši pripeljali k nam. V svoji ročici je imel steklenico s sladkorjem... s sladkorjem malega dečka.

Želja za rojstni dan

Deček iz premožne družine v Kalkuti je imel rojstni dan. Starši so mu na ta dan vedno dali ogromno daril in mu priredili veliko zabavo. To leto pa jih je prosil, naj ves denar, ki ga nameravajo potrošiti zanj, podarijo materi Tereziji. Na njegov rojstni dan zjutraj so ga starši z avtom pripeljali k meni in izročil mi je ovojnico z denarjem.

»Pošljite mojo obhajilno obleko materi Tereziji«

V Ameriki je bila deklica, ki je bila pravkar pri prvem sveten obhajilu. Svojim staršem je rekla: »Bele obleke ne potrebujem več. Prosim, pošljite jo materi Tereziji, naj jo podari komu izmed ubogih.  Starši tega otroka so mi v pismu napisali: »Tega se midva ne bi domislila. Od najine deklice sva se naučila, da je radost deliti tisto, kar imaš«'

»Moja mati je bolna«

V naših šolah v Kalkuti dobijo otroci mleko in kruh brezplačno. Nekega dne sem opazila deklico, ki je vzela kruh in ga skrila. Vpra­šala sem jo, zakaj ga ne poje. Odgovorila mi je: »Doma imam zelo bolno mamo. Hrane nimamo in zato bom odnesla ta kruh njej, da bo lahko jedla.«

To je prava ljubezen, prava delitev. In tega bi se otroci lahko naučili.

»Z Jezusom delim svojo bolečino«

V New Yorku smo odprli dom za bolnike z aidsom. Nameravamo ga odpreti tudi v Washingtonu. Kakšna sprememba nastane v življenju teh ljudi! Ne morem povedati! Ne morem verjeti, da so to isti ljudje, ki so bili zavrženi, nezaželeni, neljubljeni — torej odpadniki. Zakaj? Ker so s pomočjo sester spoznali ljubezen. Sedem izmed njih jih je umrlo čudovite smrti in so šli naravnost v nebesa. Popolna spre­memba v njihovem življenju. Zakaj? Zaradi ljubezni, skrbi, ker so imeli nekoga, ki jih je ljubil.

»Prosim, ponovite to!«

Tisoče gobavcev imamo. Tako so veličastni, tako so čudoviti v svoji iznakaženosti. Vsako leto jim v Kalkuti priredimo božično razve­drilo. Pretekli božič sem prišla k njim in jim razložila, da je njihova bolezen božji dar, da jih Bog posebno ljubi, da so mu zelo dragi in da njihova bolezen ni greh.

Bližje Bogu

Vsako delo ljubezni, narejeno z vsem srcem, vedno pripelje ljudi bližje k Bogu.