Spoved. Moja spoved.

Je le formalnost? Sem izpolnil le dolžnost? Navado?

Ne bi rekel: koliko nevrednih spovedi. Pač pa: koliko praznih spovedi. Skok v spovednico, zdrdrane molitve, litanije grehov, ki so vedno enake, nekaj spovednikovih besed, zdrdrana pokora ...

Ali je Kristus še Odrešenik? Sem se srečal z njim?

Morda sem iskal le bleščečega spovednika – človeka.

Sem prišel iz spovednice srečen, spočit, odrešen? Nov človek?

Bo danes in jutri moje življenje lepše – zaradi spovedi?

Izgubljeni sin.

Spomenik božjemu usmiljenju. Postavil ga je Kristus sam.

Literarna umetnina? Kako na lahko in hitro hočemo včasih odpraviti z velikimi evangeljskimi resnicami.

Zanimivo: moderni človek leta okoli psihologov in psihiatrov. Spoved pa je iz mode. Ponekod so celo spovednice vrgli iz cerkva.

V tem se razodeva zvodenelost krščanstva.

Velik je tisti, kdor sam poklekne v prah in pepel. V tem je ravno človekova veličina, da vzdrži ob resničnem spoznanju in priznanju lastne bede.

Pa naj bo kakršnakoli naša grehota.

Procesija grešnikov. To smo mi.

A vedno se nam proži roka sprave. Zato je Kristus stopil med nas. Bog ni razočaran nad našo slabostjo.

Onemogoči pa njegovo usmiljenje zakrknjen napuh ali samozavesten obup.

Na križu ima Kristus roki vedno razprostrti. Simbol nenehnega odpuščanja. Zato je šel na križ: da grešnike sprejema.

Brez križa ni krščanstva, niti ne bogatega človeškega življenja. Mnogim sijajnim ljudem morda manjka samo še zadnji odtenek, nekaka patina: globoko trpljenje.

Te stvari večinoma razumemo. Saj jih poznamo iz pridig.

Toda ali jih vzamemo zares? Strah nas je zadati bolečino samemu sebi. Križ nam je odveč. Radi bi v nebesa mimo Kalvarije.

Naša ramena so prešibka.

Razjeda nas skušnjava po lagodnem krščanstvu, ki ima danes dosti pridigarjev. Namesto da bi človeka pobožanstvili, skušamo krščanstvo počlovečiti.

Zato smo sredi sveta brez prepričljivosti.

Nespamet križa.

Prav res bi nekateri radi spremenili Cerkev v slaščičarno. Za tolažbo naj bo vse: molitev, maša, zakramenti. In če ni to, gredo drugam.

Moje življenje je božja služba, vsak dan, vsako uro. In to v vsej vsakodnevnosti.

Pot kristjana je pot skozi puščavo. Oaze so samo kratek oddih.

Če nam Bog kdaj za nameček podari veselje, mir: hvala!

A naše delo je umiranje, ne umiranje v prazno, umiranje zaradi umiranja, ampak: umiranje iz ljubezni!

To je veličina in nespamet križa.

Kaj ni to preizkusni kamen vsake karizme?!

Krščanski humanisti hočejo ustvariti skladje duše in telesa. Pa brez pokore in odpovedi. So to krščanski humanisti? Smo pokopali resnico o izvirni pohabljenosti, če že ne upamo reči: o izvirnem grehu.

Lep ideal: krščanski humanist.

A so razklani ljudje, ki čutijo drugo postavo, postavo telesa tako močno, da jim je telo breme in zanje ni drugega kot bič.

Je ta misel tako daleč od Kristusovih besed? Če te tvoje oko pohujšuje, izderi ga ... Če te tvoja roka pohujšuje, odsekaj jo ...

Včasih je treba častiti Boga v gorečem grmu.

Postni čas.

Hočem biti vedno vesel. Sijajno geslo!

Pa veš, da je treba za ceno pristnega veselja sprejeti nase umiranje. »Stari« človek ne more biti nikdar prav vesel, pa naj si navije še toliko plošč po modi in okusu.

Samo »novi« človek je zmožen trajnega, neskaljenega veselja.

Kajti samo to veselje izvira iz čiste vesti, notranjega miru, božje svobode.

Veselje je nagrada za umiranje, s katerim oblikujemo novega človeka.

Veselje je nagrada za vdanost, s katero sprejmemo uspeh ali neuspeh.

Pepelnica

Pomni, človek, da si prah ...

Za marsikoga je začetek življenja šele tedaj, ko si zapoje svoj lastni »requiem«.

Ni lahko. A njegova samotna molitev mu bo razširila obzorja, spočela in rodila v njem novega človeka. To so tista »spreobrnjenja«, ki so prelomnice v življenju velikih duš.

In če ljudje zmečejo nanj grmado kamenja, bo toliko bolj zapuščen in gol in brez besed. Bo toliko bliže Bogu.

Pustni torek

Celo v današnji duhovni literaturi izginja beseda: zadoščevanje. Pa je stoletja spodbujala dobre duše, ki so se Bogu dale kot spravne žrtve za grešnike in grehe sveta. Ne v oholi zavesti svoje popolnosti. Saj so neštetokrat prav v tem bile križane, da so se šibile pod zavestjo nebogljenosti. In osebna bolečina je bila kakor zadoščenje za vse.

Čim manj je notranjega, pristnega veselja, tem večja je potreba po zabavah. Treba je utopiti svojo bedo in notranjo praznoto v cenenem veseljačenju.

Za njim ostane glavobol.

Včasih pustnemu veseljačenju sledi samomor.

Kdor se je otresel želje po praznih zabavah in je našel spočitost, srečo, mir v svoji notranjosti, ta nosi v sebi neomajno zavest, da je z njim Bog. Njegova pot je naravnana k cilju: k vstajenju.

In to je dovolj.