Ali sem res kristjan, scela kristjan?

Če je vera le okras mojega posvetnega življenja – potem bi bil nekak kičast okvir. Če mlademu človeku vsa verska vzgoja ni dala drugega, bo lepega dne okvir vrgel na smetišče. In ostala bo praznina.

Ali je moja vera zraščena z bistvom mojega jaza? Od tega je odvisno vse drugo: moja molitev, moja maša, moja spoved, moj odnos do bližnjega.

Morem brez te pristnosti današnjemu svetu sploh kaj dajati?

Mevžasto tarnanje ne napoveduje nobene prihodnosti.

Ne moje osebne, ne naše katoliške.

Zato propade toliko sijajnih ljudi in sijajnih podjetij.

Vztrajnosti ni.

Le tisti, ki imajo pogum, za vsako polomijo znova začeti, zgrabiti za delo še z večjo silo, samodisciplino in trdno voljo, le tisti dospejo do cilja.

Nekaterim je vztrajnost že po naravi dana.

Drugi pa si jo morajo privzgojiti.

Za vsakega kristjana pa je to ne le prirojena lastnost, ampak mora postati priborjena krepost.

Ko človek izgubi živ stik z Bogom, začne častiti malike.

Dosti jih je: denar, slava, uživanje.

Poganstvo. Suženjstvo.

Svoboda je samo služba Bogu: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo.

Maliki imajo razna imena, zapeljive obraze. Ne zapadamo morda teoretičnemu materializmu, pač pa kaj hitro praktičnemu. »Table zapovedi« so tudi med kristjani včasih zdrobljene in na oltarje postavljeno »zlato tele«.

Ne gre drugim spraševati vest. Moram jo sebi.

Slepiva pena, to je vsa človeška naslada.

Koliko jih je že bilo in jih še bo, ki so ali bodo hlepeli po zlagani svobodi uživanja.

Krščanstvo ni beg pred svetom.

Manihejstvo v kakršnikoli obliki je že zdavnaj premagano. Toda: ali ne zapadamo v nasprotno smer. Radi bi združili krščanstvo - in celo svetost - z uživanjem. Trenutki naslade so hitro mimo.

Ostane pa gorjupa zavest poraza, občutek ponižanja, spoznanje lastne praznote.

Le pot zatajevanja vodi do pristne sreče.

Ne sad mesa, le sad duha je: veselje, mir. To zatrjuje sv. Pavel.

Mehke, občutljive, čustvene duše občutijo križ dvakrat težko.

Sanje so lepe, realno življenje je pa včasih kruto. Zato se je lažje zatekati v sanje.

Toda posledice so lahko porazne: vse življenje boš kakor na valovih razpoloženj ali nerazpoloženj, strasti in skušnjav, nazadnje naveličanosti.

Treba je uravnovesiti svoje srce.

Voditi mora volja. Seveda ne bo dela oprávila brez milosti. A če je komu na razpolago, je šibkim.

Če me ne razumejo, če me opravljajo, obrekujejo, sem potrt.

To je najboljše znamenje, da še krepko živi moj jaz.

Če me to mora poniževati, je zanesljiv dokaz, da še nisem ponižen. Sebičnost je tako trdoživa, da zlepa ne zamre.

Posebno je boleče, če prihajajo udarci od tam, kjer bi pričakoval hvaležnost, pomoč, opogumljajočo besedo.

Kristus predvsem to poudarja: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.

»Aha, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh spet pozidaš.«

Notranje umiranje.

Gotovo: zunanja pokora ni sama sebi namen. Je le sredstvo. Če je ne vodi ljubezen, nima pomena. Je pa nujna.

Dragocenejša pa je notranja pokora, a povezana z zunanjo.

Zapeljiva utvara je nauk: notranje zatajevanje brez zunanjega. Kdor ni zmožen zunanje pokore, tudi notranje ne bo zmožen.

Več kot bič pa je nedvomno življenjsko geslo: trpeti, molčati, ljubiti.

Kaj se dogaja v dušah, tega svet ne ve. To so skrivnosti, prihranjene za sodni dan.

Zunanja pokora.

Videz je, da je to samo še spomin na prakrščansko dobo in sredstvo srednjega veka. Bič, bedenja, posti, spokorni pasovi. Vse to je modernemu človeku tuje.

Tudi Cerkev je odpravila post ali ga do skrajnosti omilila.

In vendar ne bomo mogli dorasti tudi brez zunanje ali telesne pokore. Tukaj ni vprašanje modernosti ali staromodnosti. Tu je vprašanje, ali umira v meni stari človek in raste novi.

Telo in duša sta eno. A telesnost je obremenjena s čutnostjo. Krščanski realizem mora računati s tem.

Kaj ni v strahoti velikega odpada v dvajsetem stoletju – odpada od Boga, odpada od človeka – kal vstajenja?

Pod kruto skorjo brezboštva, sredi zdivjanega nasilja, ki zajema vedno več sveta, Bog ustvarja nov svet.

Trpljenje prečiščuje.

Skupna nevarnost budi iz spanja in edini. Morda je ta veliki pretres bil potreben, da omrtvelo krščanstvo spet zaživi.

Bog zna tudi zlo uporabiti za svoje načrte. Vprašanje je le, če razumemo znamenja časa.