»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Na steni križ.

Dozoreti do »polne starosti Kristusove«.

To mora biti moj program. Velikonočni program.

Kontestacija. Pred koncilom te besede nismo poznali. Psiholog svetovnega imena jo označuje: znamenje nezrelosti.

Ne vem.

Lahko si mislim, da imajo veliko resnega povedati ljudje, ki veliko vedo. In sem prepričan, da beseda ne bo zaman, če izhaja iz iskrene ljubezni do Cerkve. Ne do Cerkve, ki naj bi bila, ampak do Cerkve, ki je.

Tudi znotraj Cerkve so viharji.

Mnogi obupani kličejo: Gospod, reši nas, utapljamo se!

Kakor nas kdaj pa kdaj plaši vse, kar se dogaja po koncilu, moramo zaupati, da je ves ta »katoliški direndaj« prehod. Vse to bo prešlo.

Vse, kar je bilo na koncilu položenega kot božje delo, pa bo ostalo in obrodilo »sad v potrpljenju«.

Ostalo bo zdravo jedro, ki propasti ne more. Saj Kristus živi v Cerkvi in tudi danes deluje Sveti Duh.

Vse se bo omelo.

Vse bo odnesel vihar časa kot prazne pleve.

Mi smo nepočakani. Bogu pa se ne mudi.

Ostalo bo samo tisto, kar je pristno, kar je božje. Tega se moram zavedati vsak dan, v vsem svojem življenju in posebej v vsem svojem delu.

Kako hitro tudi v božjem kraljestvu hlastamo za človeškimi marnjami.

Torej je zame osnovno vprašanje: Sem zrno – ali pleva?

Čemu se sprašujem o neprostovoljni raztresenosti pri molitvi, če dan na dan ne rešujem osnovnega življenjskega vprašanja: zrno – pleva.

Biti kristjan – nedoumljiva skrivnost.

V prsteni posodi nosimo Boga samega.

Na slabotnih ramenih nosimo odgovornost za tiste, ki verujejo, in za one, ki ne verujejo.

Iz naše človeške slabotnosti mora žareti Kristusov obraz.

V nas in po nas hoče Kristus nadaljevati svojo pot skozi stoletja: oznanjati evangelij, trositi ljubezen, prinašati milost in blagoslov, trpeti in umirati.

To je tisto »kraljevo duhovstvo«, katerega smo deležni vsi – do zadnjega neukega vernika.

Junakov potrebuje današnji svet.

Lahko je biti junak s puško v roki. Težje je biti v razcapanih cunjah zapornika.

Lahko je v svobodi klicati: Živel Kristus Kralj. Iz prepričanja iti ravno pot skozi prezir, posmeh, preganjanje – to zahteva moža.

Koliko obsojanj manj, koliko krivičnih obsodb manj, če bi vsak iskreno šel vase.

Morda je tudi v našem katolištvu preveč himne: Naj puška govori! Niti trio: blaga mati ... tega ne ublaži.

Sv. Matija, apostol

Juda Iškarijot je odpadel.

Kdo bo stopil na izpraznjeno mesto?

Bilo je po vnebohodu in pred binkoštmi. Peter občini razloži, da je treba dopolniti apostolski zbor. A kandidat mora imeti dva pogoja. Prvi: moral je biti z apostoli »ves čas, dokler je bival Gospod Jezus ... od Janezovega krsta pa do dneva, ko je bil vzet v nebo«. In drugi: »postati mora priča Gospodovega vstajenja«.

Kandidata sta dva. Izžreban je Matija.

Prijatelj je sreča in zaklad.

Košček raja.

To bi morala biti vsaka družina.

Živimo na zemlji in tudi družinsko življenje moramo vzeti stvarno.

Zato so potrebne družinske skrivnosti.

Če hoče biti zdrava celota, če se hoče graditi v ljubečo skupnost – in to je vsakodnevna naloga vsake družine – potem je zakon molka nujen.

Gre za stvari, ki utegnejo postati neprijetne in boleče za vso družino, če pridejo v javnost.

Pa naj bodo to napake staršev, slabosti otrok, zlasti doraščajočih in odraslih, neprijetni dogodki, družinske napetosti ...