Misli Matere Terezije
Svetilka še gori
V Melbournu sem obiskala moža, za katerega nihče ni vedel, da še živi. Videla sem, da je bila njegova soba v strašnem neredu in hotela sem jo počistiti, pa me je ustavil: »Vse je v redu,« Ostala sem tiho in končno me je pustil pospraviti. V njegovi sobi je bila lepa svetilka, pokrita s prahom. Vprašala sem: »Zakaj svetilke ne prižgete?« Odgovoril je: »Zakaj le?
Kapljice olja v svetilki
Ne domišljajte si, da mora biti ljubezen, če naj bo prava, nekaj izrednega. Ne, kar potrebujemo pri svoji ljubezni, je njena trajnost do nekoga, ki ga ljubimo. Poglejte, kako gori luč — stalno rabi majhne kapljice olja. Če ni več teh kapljic v svetilki, luči ne bo in Ženin ima pravico reči: »Ne poznam vas.« Otroci moji, kaj so te kaplje olja v vaših svetilkah?
Bog je tok
Pogosto vidite napeljane drobne in debele, stare in nove žice, drage in cenene električne kable — sami po sebi so nekoristni, in dokler tok ne gre skoznje, ne bo luči. Ti in jaz sva žica. Bog je tok. Imamo moč, da dopustimo toku pot skozi nas in postanemo proizvajalci luči sveta ali pa zavrnemo sodelovanje in dovolimo, da se razširja tema. Moja molitev je z vami vsemi in molim, da bi bil vsak od vas svet in luč resnice v življenju vsakega človeka. Tako da bo lahko Bog še naprej ljubil svet preko tebe in mene. Dajte svoje srce, da postane svetla luč.
Če kristjani res živijo svojo vero
Kristjani so luč drug za drugega in za ves svet. Če smo kristjani, moramo razodevati Kristusa. Gandhi je nekoč rekel: »Če bi kristjani svoje krščanstvo res živeli, v Indiji ne bi bilo hindujcev.« To je torej tisto, kar vsi pričakujejo od nas; da bo naše krščanstvo pravo.
Ubogi so upanje sveta
Ubogi so božji dar; naša ljubezen so. Kristus ne bo vprašal, koliko smo naredili, ampak koliko ljubezni smo dali v svoje delo. Mnogo ljudi je duhovno ubogih. Duhovno uboštvo po Evropi, Ameriki je težko breme, ki ga nosimo. V te dežele je zelo težko prinašati občutek božje ljubezni... Ubogi so »upanje«. S svojim pogumom zares predstavljajo upanje za svet. Naučili so nas na drugačen način ljubiti Boga, s tem da smo storile vse, da bi jim pomagal.
Gledati k vratom
Kje so danes stari ljudje? Dali smo jih v ustanove. Zakaj? Ker so nezaželeni, ker so nam v breme. Spominjam se, da sem pred kratkim obiskala čudovit dom za ostarele. Okrog štirideset jih je bilo tam in imeli so vsega, ampak vsi so pogledovali k vratom. Ni bilo smehljaja na obrazih in vprašala sem sestro, ki je takrat skrbela zanje: »Sestra, zakaj se ti ljudje ne smehljajo? Zakaj gledajo k vratom?« In ona, zelo lepo, je morala odgovoriti in povedati resnico: »Vsak dan je enako.
Izredne osebnosti ubogih
Ubogi, gobavi, pregnani, zanemarjeni in celo alkoholiki, ki jim služimo, so vsi veliki ljudje. Mnogi med njimi so izredne osebnosti. Morali bi poročati o takih izkušnjah. Prihajajo namreč iz služenja njim, ki v življenju nimajo ali nikoli niso imeli lepih možnosti. To je lahko največja tolažba pri našem delu.
Ali poznamo uboge
Naleteli smo na ljudi, ki so znani samo kot številke v naslovu. Se res zavedamo, da talci obstajajo? Mogoče čez cesto? Morda je to slep človek, ki bi bil srečen, če bi se mi prostovoljno ponudili, da mu preberemo časopis. Morda je to celo kak bogataš, ki nima nikogar, da bi ga obiskal. Bogatin ima mnogo reči, ki pa ga le dušijo. Pogreša povezanosti z ljudmi in prav to potrebuje.
Koliko dolgujemo ubogim!
Moramo priznati dostojanstvo ubogim, jih spoštovati, ceniti, ljubiti, jim služiti. Ubogim dolgujemo hvaležnost. Mali ljudje so veliki ljudje, najbolj vredni ljubezni. Pogosto mislim, da so to tisti, ki jim dolgujemo svojo največjo hvaležnost. Učijo nas s svojim zaupanjem, s svojo ravnodušnostjo, s potrpežljivostjo v trpljenju. Dopuščajo nam, da jim pomagamo. In ko tako ravnamo, služimo Jezusu. Samo v nebesih bomo videli, koliko dolgujemo ubogim, ker nam pomagajo ljubiti Boga zaradi njih.
Tisti, ki jih družba zavrača
Ubogi ljudje, ki jih zbiramo vsak dan, so tisti, ki jih družba zavrača in zapušča. Poskušamo jim vrniti človeško dostojanstvo. Kot božji otroci imajo to pravico.