»Pozabljeni Bog.«

Nič kolikokrat. Ne da bi ga črtali iz katekizma. Saj je vpleten v vsak naš križ, v vsak »Slava Očetu«, v vsako mašo, v vse krščanske molitve. A vendarle je zbledela vera v delovanje Svetega Duha.

Nastajali so predpisi, zapovedi, prepovedi v Cerkvi, vse do potankosti je bilo uzakonjeno. Umiral pa je notranji ogenj, ki ga ne daje noben predpis, ampak le Sveti Duh.

Osebno krščansko življenje je bilo bolj izpolnjevanje dolžnosti kakor pa svoboda božjih otrok, ki je možna le v Svetem Duhu.

Devetdnevnica k Svetemu Duhu.

Prva devetdnevnica v zgodovini. Opravljali so jo apostoli z Materjo Marijo, ko so »enodušno vztrajali v molitvi« devet dni.

Pridi, Sveti Duh! Vztrajali so v molitvi.

Na oboje pozabljamo: da je treba moliti za dar Svetega Duha in da je treba v tej molitvi vztrajati.

Vnebohod

Nebesa.

Ni važno zame teološko razmišljanje, ali je to kraj, »kraj« zunaj kraja, »prostor« v Bogu, stanje, poveličani Kristus.

Zame je važno, da je stvarnost.

Velikonočno jutro je za Kristusa že novo življenje. Preden dopolni svojo misijo, ko pošlje Svetega Duha, pripravlja apostole, da bodo res »priče njegovega vstajenja«. Na tem temelji vse.

Poveličanje v Bogu, to so nebesa.

Prijatelj je sreča in zaklad.

A biti mora prijatelj v polnem pomenu besede. Važno vprašanje predvsem za mlade, pa ne samo za mlade.

So »prijateljstva«, ki vodijo v pogubo.

So »prijateljstva«, ki izvirajo iz koristolovstva.

So »prijateljstva«, ki niso drugega kot čutna navezanost.

Ne smeli bi jim dati tega imena.

Pravo prijateljstvo plemeniti, bogati, ker je brez primesi sebičnosti in čutnosti in koristolovstva. Kristus nam je dal najlepši zgled. Vse je imel rad, a imel je tudi izrazite prijatelje.

Košček raja.

To bi morala biti vsaka družina.

Živimo na zemlji in tudi družinsko življenje moramo vzeti stvarno.

Zato so potrebne družinske skrivnosti.

Če hoče biti zdrava celota, če se hoče graditi v ljubečo skupnost – in to je vsakodnevna naloga vsake družine – potem je zakon molka nujen.

Gre za stvari, ki utegnejo postati neprijetne in boleče za vso družino, če pridejo v javnost.

Pa naj bodo to napake staršev, slabosti otrok, zlasti doraščajočih in odraslih, neprijetni dogodki, družinske napetosti ...

Ljudje brez posluha so dostikrat ljudje, ki v življenju veliko ustvarijo. A dostikrat na račun trpljenja bližnjega.

Ni dvoma, da je treba utirati nova pota. Isto Kristusovo skrivnost je treba oznanjati na razumljiv način, v sodobni govorici.

Marija Pomočnica – Marija, pomagaj!

Bila je v največjih stiskah sredi slovenskega naroda in je še danes. Bila je v odločujočih trenutkih Cerkve, od prvih binkošti sem. Vztrajali so v molitvi z Marijo, Jezusovo Materjo. Kjer je Marija, tam je Sveti Duh.

Ena bolečin, ki jo je občutil koncil. In pred koncilom Janez XXIII.: razkosani kristjani, v nedeljo kristjani, v delavnik nič drugačni od poganov.

»Janez Dobri« je želel predvsem to, da bi se poglobilo naše krščansko življenje. Da bi bili kristjani scela, vsak dan, v vseh okoliščinah.

Preveč smo se navadili na dolžnost: nedeljska maša, velikonočno obhajilo, postni dnevi, ... pa tja do karitativnih darov ali ubogim ali Cerkvi.

Ranjeni ljudje.