Vsakega človeka prostaško govorjenje ponižuje, ponižuje tudi druge.

Kristjan pa z umazanim govorjenjem tudi pohujšuje.

Moderna literatura žal vedno bolj uporablja besedni zaklad, ki je last nevzgojenih, nizkotnih ljudi.

Še bolj žalostno je, če se neslane šale udomačijo v vrstah ljudi, ki se imajo za verne, prepričane kristjane, morda celo med duhovniki.

Če je Kristus rekel, da bomo na sodni dan dali odgovor od vsake besede, ki prihaja iz naših ust, kakšen bo naš odgovor?

Izčistiti slovar, to je naloga nas vseh.

Zaljubljenost v svoje lastno telo je posebne vrste egoizem.

Lahko prav nezdrav odnos do samega sebe.

Če bi ogledála spregovorila, kolikim bi odkrila resnico o njih.

Pretirana nega telesa, zapravljanje denarja za nepotrebna lepotila, strah pred grdimi potezami, celo zagrenjenost in občutek manjvrednosti.

Ali je kakšen obraz zares grd, če v njem odseva lepa duša?

In če duša ni lepa, kaj pomeni lep obraz?

Kdor je zaljubljen v svoje telo, obraz, lase, celo kos obleke, nima v sebi potrebne zrelosti, nima osebnega dostojanstva.

Šola ljubezni je družina!

Kdor ni okusil ljubezni, kdor ob očetu in materi ni doživel, kaj pomeni ljubiti, ta bo ostal večna sirota.

Kdor se ni naučil ljubiti v krogu svoje lastne družine, ne bo nikdar prav ljubil.

Vse, kar dá nadaljnja vzgoja, je boren nadomestek.

Velika odgovornost: biti oče, biti mati. Nič manjša: biti otrok.

Prava milost je, če že otroci, posebno pa odraščajoči fantje in dekleta razumejo, da je edina resnično uspešna šola ljubezni domača družina.

Svet hoče mladino prehitro osvojiti. Odhaja nedozorela in propadla.

Telo je božja umetnina. A ne sme biti malik.

V vidnem stvarstvu je največja umetnina – pa zaradi duše, ki ga prežarja. Umetniki ga upodabljajo, pa bolj idejo v podobi telesa kot telo samo. Saj če ne preseva duh, ni več telo. Je truplo.

Za kristjana je skrivnost večja: telo – duša – milost.

Posoda milosti: Kaj ne veste, da ste tempelj božji ...

Tempelj Svetega Duha, s Kristusovo krvjo odkupljeno, pri krstu z božjim življenjem prežarjeno, neštetokrat posvečeno v zakramentih, zlasti z evharistično Kristusovo navzočnostjo ...

Nova vez ljubezni je otrok.

Toda otrok ni igrača. Zato je tako važna priprava na zakon.

Očetovstvo in materinstvo je težek, resen poklic. Spočeti, roditi, to ni vse. Sledi najtežje: popeljati otroka v dozorelo življenje, ga vzgojiti tako, da ne bo več potreboval ne očeta ne matere.

Na »igračo« se nedozoreli starši navežejo, takih otrok ne vzgojijo in se od njih ločiti ne morejo.

Bog je pravir vsake poštene ljubezni.

Ko si izbira za ustvarjanje novega človeka sodelavca: moža in ženo, ju kliče na pot očetovstva in materinstva z medsebojno ljubeznijo.

Ko si končno izpovesta svoj »da«, ju posveti z zakramentom, da bo svéto in lépo in vir milosti vse, kar se bo po božjih načrtih dogajalo v ognjišču zakona.

Velika skrivnost. Sv. Pavel, ki ni bil poročen, je to zapisal. Velika v Kristusu in Cerkvi.

Torej sta mož in žena dobila v Cerkvi posebno poslanstvo, kot ima duhovnik posebno poslanstvo.

Spolni nagon, očetovstvo, materinstvo – koliko lepote je v vsem tem!

Marija bo za vse čase ostala ideal ženstva. To je tisto »večno žensko«, kar svet potrebuje. Večno žensko v vsem bogastvu, lepoti in veličju.

Sv. Filip in Jakob, apostola

Bila sta med prvimi učenci. Razen zapisov v evangelijih in Apostolskih delih je malo znanega. Sta pa predana z dušo in telesom.

»Gospod, Jezusa bi radi videli,« so zaupno prosili Filipa. On pa je prosil ob drugi priliki Jezusa: »Pokaži nam Očeta!«

Marija, Slovencev kraljica!

Res, mnoga slovenska srca – od kraja do kraja zemlje razkropljena – se k njej zatekajo.

Njih žuljave roke, obupavanje in hrepenenje, vrisk in bolečina ter ljubezen so pesem »Marijinega naroda«.

Toda!

Toda: ali naše življenje sredi dela, v tovarnah, pisarnah, domovih, sredi ceste, v soseskah in izseljenskih kolonijah priča, da smo Marijini otroci?