Kakšna pušča – racionalistično krščanstvo brez prisotnosti Marije!

Največji dobrotniki človeštva niso tisti, ki gradijo mostove čez reke in prekope.

In vendarle je vprašanje: če veselje tudi izžarevam?

Morda sem po naravi vase zaprt, mrk, zagrenjen. Morda sem človek, ki se nikdar od srca ne nasmeje.

So bila otroška leta brez smeha, so bili življenja udarci pretežki, so prišla razočaranja, doživetja, ki so pretežka, da bi jih človek nosil z nasmeškom na ustnah? Vsak človek je skrivnost zase.

Aleluja!

V velikonočni osmini je prepletala vse bogoslužje. Ne bo pa utihnila vse do naslednjega posta.

Vrisk veselja.

Če ima kdo pravico do veselja, je to kristjan, ki veruje v vstajenje.

Če ima kdo vse možnosti do veselja, je to kristjan, ki živi iz velikonočne skrivnosti.

Če je za kristjana kakšna značilnost, je – poleg ljubezni – gotovo veselje. Ljubezen, veselje, mir – to troje Pavel povezuje v eno, kar naj bi bilo »sad duha«. Sad velikonočne miselnosti.

Sem res vesel, do dna duše srečen?

Bela nedelja

Ime je ostalo iz prakrščanske prakse, da so odložili belo obleko, ki so jo dobili pri krstu in nosili ves teden.

Kolikokrat se ta zgodba tragično ponavlja.

Krstna nedolžnost! Posebne vrste svetnik se nam zdi, o komer trdijo vsaj v slutnji, da je šel skozi življenje in umrl s krstno nedolžnostjo.

Danes govoriti o tem, izziva posmeh – celo med vernimi.

Še nekaj smo storili na praznovanju velikonočne vigilije: obnovili smo krstne obljube.

Svojo prisego.

Res: izgovarjali so jih botri, a veljale so za nas. Obvezale so nas za vse življenje. Zato jih zdaj obnavljamo.

Dvoje je vsebovala krstna prisega: odpoved satanu in popolno službo Bogu, v katerega smo izpovedali svojo vero.

Sredi bogoslužja smo stali s prižganimi svečami in odgovarjali na resna vprašanja duhovnika. Ista vprašanja, ki so nam bila stavljena pri krstu.

Se odpoveš? Odgovorili smo: Se odpovem.

Moja velika noč.

Praznik je za nami. Pri vsaki maši beremo nekaj o vstajenju. Vso velikonočno dobo se razlega aleluja.

In kaj je z menoj?

Preživel sem post, veliki teden, veliko noč. Sem boljši, bolj božji; sposoben živeti življenje veselega, srečnega kristjana; voljan razglašati veliko skrivnost vstajenja?

Bolj kratko vprašanje: Sem eden tistih, ki jih čakajo svet, Cerkev in Bog?

Po koncilu, na katerem so postavili skrivnost Kristusovega vstajenja v središče našega krščanstva, kamor sodi, se je sprožilo kar nekako gibanje – vstajenjsko gibanje. Zlasti mladina želi prenavljati svoje krščanstvo in ga oznanjati svetu z vstalim Kristusom.

Nič novega. Prakrščansko.

Toda nastaja vprašanje: Koliko gibanj je nastalo v zadnjih dvajsetih letih! Ne samo v katoliških vrstah, tudi od zunaj.

Je to znamenje novih časov? Nedvomno. Kristjan je že samo zaradi vstajenja optimist.

Na velikončno vigilijo – največje bogoslužje leta – je donela beseda: Kristusova luč.

Ob opevanju velikonočne sveče – simbola vstalega Kristusa – smo držali v rokah luč.

Pri tej sveči naj vsak novorojenček ali vsak novokrščenec prižge svojo krstno svečo. Tudi simbol.

Resnica pa je, da je zaradi Kristusovega vstajenja nam po krstu v dušo razlita božja luč – posvečujoča milost.

Tudi skrivnost. Je kakor sonce, ki mi zatemni pogled, če gledam vanj. A brez tega sonca bi bilo moje življenje mrak.

Krščanstvo je vera upanja.

Zaradi Kristusovega vstajenja. Čim močnejše je moje upanje, čim bolj živa je vizija mojega lastnega vstajenja, tem bolj sem kristjan.

Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi.

Krščanski vzhod, ki ga že pol stoletja tlači brezboštvo, živi iz te resnice.

Noben svetnik ni zrastel v polnost božje osebnosti brez neomajnega upanja. Tudi največje grešnike je upanje pripeljalo v zavetje usmiljenja.

Naj bo moja revščina še tolikšna, ohranjati moram eno: neomajno zaupanje.