Še za učence in apostole je bilo pohujšanje, da se je Kristus dal prijeti in je kot razbojnik med razbojniki umrl na križu. Za Rimljane najbolj sramotna smrt.

Bog včasih tako neizprosno molči.

Vera brez del je mrtva.

Kolikokrat je že bil zapisan ta Jakobov stavek.

Morda je v dvomih trpinčen človek, ki na kolenih kriči k Bogu: pomagaj moji neveri, pa podaja roko v pomoč še bolj slabotnemu, bliže svojemu Stvarniku kakor ponosni farizej, ki se trka na prsi svoje pravovernosti in se niti ne zaveda, da je njegova vera mrtva.

Kristusovo soočenje s farizeji prav pred njegovim trpljenjem mi mora dati misliti.

Tudi svetnike je kdaj pa kdaj zagrnila tema. Trpeli so. A niso nehali ljubiti.

Ljubezen brez trpljenja je dvomljive vrednosti.

Trpljenje brez ljubezni je mrtvo, neplodno. Le ljubezen in vdano trpljenje gradita osebnost in rešujeta svet. Zveni pridigarsko. Pa je potrjeno neštetokrat. Vsa zgodovina pristnega krščanstva je dokaz za to resnico. Če bi bilo drugače mogoče, bi Kristus pokazal svojim učencem drugo pot.

Nekrvavo mučeništvo.

Morda je to tvoja karizma. In karizmo moramo sprejeti kot božji dar. Biti izsušena pot, kjer ugasne svetlo čustvo, kjer zamre zanos srca, kjer še blaga misel ne more vzkliti – to je vsekakor nekrvavo mučeništvo. Ne obožuj svojega trpljenja! Potrpi! Počakaj! In naprej! Ravno prazno prgišče more napolniti Bog. Treba je zares občudovati močne duše, ki so desetletja živele tako življenje. Mi smo preveč občutljivi.

Zagrenjen starec.

Kar preveč jih je. Celo takih, ki so izpolnili komaj dvajset let. Nesposoben si. Tvoje roke so prazne. In končno je pred teboj vprašanje: čemu živim. Po tem se sprašujejo pogani. Bolj krščanski pogani kot poganski kristjani. Ne sprašuj se! Poglej okoli sebe! Priznaj, da so pred teboj sijajne možnosti. Če druge ne vidiš, ostane največja: svetost! Priznam: so ljudje, katerih rešitev iz take zagrenjenosti je mučeništvo, toda ne kričavo mučeništvo. Ni treba iti na raženj ali pod giljotino.

Vdano sprejmi svojo usodo!

Angel Gospodov je oznanil Mariji. Vse je bilo pripravljeno.

Pričakovanje človeštva, teža greha, napovedi prerokov – vse se zliva v eno prošnjo: Pridi!

Marijo je pripravila božja Modrost. V njeno brezmadežno telo se naseli učlovečeni Bog.

Kakor ga po otroško gledamo: starega moža, varuha, sv. Jožefa, vendarle je zakoniti Marijin mož. Tako sta se vpisala v Betlehemu.

Potrtost zaradi neuspehov. Premisli!

Ljudje, ki so obdani z gloriolo uspehov – so to zares srečni ljudje?

Ljudje, ki zanosno nosijo lovorov venec, ki so si ga nadeli sami – so to v dnu srečni ljudje?

Mi živimo v dobi uspehov in uspešnic.

Puščavnik v osrčju Sahare Karel de Foucauld je umrl sam. Nobenega načrta ni izpeljal. Danes njegov duh živi v mnogih duhovnih sinovih in hčerah. Uspel je samo v enem: izpolnil je božjo voljo. Drugo je potem storil Bog.

Težko je gledati pokopane sanje.

Koliko ljudi bi doseglo zavidljivo mesto v družbi. Koliko ljudi bi ustvarilo dela, s katerimi bi bilo za stoletja v zgodovino zapisano njihovo ime.

Pa so jih vojne in povojne razmere pahnile v okoliščine, v katerih so utonile vse mladostne sanje. Porušili so se vsi načrti.

Ostali so sami v prav majhnem življenju. Morda je ostala samo še borba za vsakdanji kruh.

A mnogi so v tem dosegli svojo veličino.