Nepopisno je včasih trpljenje razdvojenih duš.

To vedo povedati nepopisani anali duhovnikov. Te skrivnosti gredo z njimi v grob. Že zaradi tega bi moral imeti pred njimi spoštovanje, pa četudi so nerode.

Razdor med ideali in lastno slabostjo doživljajo tako močno, da so stalno mučeni z doživljanjem razklanosti.

To je bil privilegij mnogih svetnikov. In največkrat ob koncu življenja. Lastni jaz težko umre.

Zato je edina popotna palica teh ljudi: zaupanje v božjo milost in božje usmiljenje.

Jok in vpitje ne zaležeta nič.

Skoraj bi stavil vprašanje, kaj je slabše – kletev ali objokovanje samega sebe. Oboje je prevara.

Resnica je v pogumnem trpljenju. Tiho trpljenje. V tem je moč in veličina kristjana.

Da se prebiješ do tega spoznanja, ni dovolj nekaj pobožnih vzdihov.

Da se dokoplješ do takega junaškega življenja – v skritem tihem trpljenju – je potrebna nenehna, globoka, pogumna molitev.

Molitev molka! Brez moledovanja, brez prosjačenja. Molitev srca, ki se daruje.

Brez križa bi bilo krščanstvo opustošeno. Bilo bi herezija! Zemlja bi ostala puščava.

Zakoniti Marijin mož.

Kakšna plemenita duša, kakšna močna osebnost! Vzor vseh mož in očetov. Ko sta si stala nasproti z Marijo, ki je bila na poti materinstva, a on ni vedel za skrivnost učlovečenja – kaj se je dogajalo v njegovi duši? Iskal je najbolj plemenito rešitev. A Bog ga je prestregel. Vrnil se je in do svoje smrti zvesto izpolnjeval sveto nalogo kot Marijin mož in kot Kristusov varuh. Čudoviti trikot milosti.

Velike ideje rodijo velike ljudi.

Toda velike ideje so velike naloge, ki terjajo odpovedi.

Kdor se večno vrti okoli svojega jaza, ostane pritlikav. Morda v življenju ne bo storil nič slabega. Pa tudi resnično dobrega ne.

Ni večjega suženjstva, kot biti suženj samega sebe. Od krsta sèm vsa božja ekonomija gre za tem, da nas pripelje do svobode božjih otrok.

Apostoli ne premišljujejo sebe in ne objokujejo svojega trpljenja.

Iz začaranega kroga zaljubljenosti vase je treba ven v svet, kjer vsakega od nas čakajo velike naloge.

Simon iz Cirene.

Prisilili so nekega moža. In še v tem je bil začetek njegove veličine. Simon iz Cirene – prostovoljec. To je junaštvo. Morda je to privilegij dvojnih vrst ljudi: mladostnih idealistov in pa tistih, ki so šli skozi težko šolo trpljenja. Je pa vsakdo – prisiljen ali prostovoljno – Simon iz Cirene. Nekje moraš zadeti križ. Kako lahko je o njem pridigati – drugim. Kadar ga nosiš sam, je preveč težko. Vsaj včasih. A vendar: s križem prihaja tudi moč.

Življenje je skrivnost.

Kot môra nas tesni zapletenost enega samega bitja. In to smo mi: ti in jaz. Zato smo prizadeti osebno.

In resnost vprašanja veča še dejstvo, da smo rojeni za večnost. Razpeti smo med nebo in zemljo. Ni to največje križanje?

In vendar je rešitev tako preprosta. Saj nam je naš prvorojeni brat rekel: Kdor hoče biti moj učenec, naj vsak dan zadene svoj križ in hodi za menoj.

Naj hodi za menoj! To je tolažilno.

Naj zadene svoj križ! To je težje.

Kdor je željan resnične lepote, se ne sme plašiti krščanske »kozmetike«: odpovedi, zatajevanja, tudi trpljenja ne.

Milijarde gredo za paberke: trenutno lepoto obraza, las, telesa ...

S tem pa izginja smisel za prave vrednote. Premnogim pretirana skrb za telesno zunanjost ubije duha. Ljudje izgubljajo smisel za tisto, kar ostane večno.

Največji paradoks je v tem, da za »lepo linijo« tudi nežne duše vzamejo nase trajne in težke odpovedi.

Ne vpelji nas v skušnjavo! In vendar smo skušani.

Kako lepo bi bilo, če bi moglo biti naše življenje ena sama pesem čistosti in lepote.

A če je sveti Pavel v javnem pismu tožil o »želu«, o »drugi postavi«, kako se morem pritoževati jaz.

Kako pa naj dokažem Bogu svojo ljubezen brez skušnjav? Potem bi bilo krščansko življenje zares igrača. Tako pa ni. Terja trdo delo.

Za kristjana ni obupa. Getsemanske ure pač. Notranji boji, hudi viharji pač. A hrabriti me mora misel, da me Bog ljubi tudi tedaj. Celo, če padem.

Kje je napaka, da po tolikih spovedih še nisem svetnik? Morda greha ne občutim kot žgoče rane? Morda me lastna slabost niti ne teži. Nisem še z grozo doživel, da je zaradi mojega greha moral na križ – Božji Sin.

V sobi imam križ. Na to sem se navadil.

V cerkvi visi križ. Na to sem se navadil.

Pridige, pesmi o križu. Na vse to sem se navadil, da ostajam hladnokrven. Asiški ubožec, sv. Frančišek je taval po gozdu in jokal.

Je bil pač on.

Saj ravno to je. Bil je on: prej ponos razigrane mladine – potem svetnik.