Komur ne poje duša, si mora navijati gramofonske plošče.

Če srce ne premore pristnega smeha, je potrebno veseljačenje.

Takó je življenje večni pust: beg pred svojo praznoto.

Treba je potegniti krinko z obraza in tudi z duše.

Resnica – pa če je še tako težka – osvobodi.

Laž – pa če je še tako »koristna« – uničuje.

Kdor je vse življenje zlagan, ni osebnost. Na obrazu nosi krinko. Skušaj mu potegniti krinko z obraza ti. Ne boš ga spreobrnil. Imel pa boš enega sovražnika več.

Ples v maskah.

Morda kdo to imenuje diplomacijo, iznajdljivost v občevanju s svetom.

Tako se življenje spreminja v pustno maškarado.

Človek tako rad svojo bedo skrije za umišljeno veličino.

Najusodnejše je, če sebi samemu ne upam pogledati v obraz.

Za tak pogled je treba poguma, resnicoljubnosti.

Škoda: koliko ljudi vse svoje življenje ni doživelo pepelnične noči.

Težko je priznati svoj nič. A v tem prvem junaškem dejanju je pričetek rasti v »novega človeka«, ki je ustvarjen po božji podobi.

Za vse je preveč dela.

Nasprotno: premalo je delavcev. Upad duhovniških, redovniških, misijonskih poklicev je ustvaril v Cerkvi pravi preplah.

In vendar se neredko dogaja, da smo drug drugemu napoti.

Egoizem je čudno iznajdljiv. Ko bi morali zbrati vse razpoložljive sile, danes posebno laiške moči v intenzivni apostolat, pa se tolikokrat dogaja med nami, da ne prenesemo, če kdo začne s kakšno novo akcijo. In to menda ni tipično slovenska bolezen, ampak občečloveška.

So ljudje, ki priznavajo, sprejemajo in odobravajo samo tisto, kar se dela z njihovim »blagoslovom«.

Morda gorečniki, a nepopisno sebični tudi v božji službi.

Ne trpijo, da je v božjem vinogradu še kdo, ki dela brez njih. In kako težko se veselijo njih uspehov. Če je le mogoče, poiščejo v njihovem delu napake, da jih je mogoče kritizirati in poniževati.

Težki ljudje.

Vsi ne moremo igrati prve violine, če hočemo imeti skladen orkester.

Zelo preprosta logika.

Toda v življenju je mnogi ne prenesejo. Ali igrajo voditeljsko vlogo ali se umaknejo. In so sposobni delavci, veliko zmorejo, le ene stvari ne premorejo: v podrejeni vlogi sodelovati s celoto.

Neko napoleonovsko mišljenje: Bolje v vasi prvi kot v kraljestvu drugi.

Kako važno je, da se vzgojim kot človek in kot kristjan za skupno delo. Saj gre za stvar, ne za ljudi. Ker pa delamo ljudje, je treba medsebojnega potrpljenja.

Učenost, ki napihuje.

Biseri so v Cerkvi pobožni teologi, poduhovljeni umetniki, celo globokoverni tehniki, ki skušajo vse svoje talente izrabiti za božje kraljestvo.

A kolikokrat učenost ugasne molitev.

Na sodni dan nas bodo rešile Prešernove Poezije. Ivan Cankar – največji Slovenec. Taki in podobni stavki so bili izrečeni in zapisani nič kolikokrat.

Vse kulturno ustvarjanje ima svojo veliko ceno. Siromašen je narod brez ustvarjalne umetniške moči.

Cerkev je vedno in bo vedno pozdravljala besedno, likovno, glasbeno umetnost in za proslavo Boga želi imeti najboljše.

A vendarle to ne bo odločalo naše večnostne usode.

Olika je kultura srca, požlahtnjena s pristno krščansko ljubeznijo.

Olika niso priučeni gibi, nekaj besednega zaklada, zlikana zunanjost in še vse tisto, kar opisujejo knjige »bontona«. Samo resnično dober človek more biti pristno olikan. Ta olika zajema vse, tudi religiozno življenje.

Tri osnovne besede: prosim, hvala, oprosti – odpirajo človeška srca, blažijo, ustvarjajo družinsko ozračje.

Iste tri besede: prosim, hvala, oprosti – odpirajo tudi božje srce. Niso več besede, ampak razpoloženje srca.

Na božji dlani smo.

Vsak dan, vsako noč.

Zato moramo vsak dan reči: hvala.

Hvala za zdravo telo, za dar vida, sluha, hvala za vsak utrip srca, za vsak dih, za zdrav razum, za kos kruha, za dobre ljudi, za milost, da: tudi za trpljenje.

Če se v tem skritem življenju na božji dlani učim iskrene hvaležnosti, potem bom znal biti hvaležen slehernemu človeku in ne bom pozabil pokazati hvaležnost v besedi in dejanju.

Moj »hvala« mora imeti polno vsebino.

Nikdar ne sme biti samo »rekvizit« modne olike.

Vdor posvetnosti – to je nevarnost! »Pogansko krščanstvo«! Vsi napadi od zunaj so moreči, na videz veliko zrušijo, a koncem koncev prečiščujejo.