Čakamo na zedinjenje.

Pa je v naših rokah ta problem. Ne le v papeževih. Niso odgovorni le škofje, teologi, odgovoren sem tudi jaz.

Se morem imenovati kristjan, če čakam na čudež?

Se morem imenovati kristjan, če križem rok sumljivo gledam, kdaj bo kak delavec za zedinjenje napravil napako?

Se morem imenovati kristjan, če se komaj zanimam, kako s trudom ustvarjajo zedinjenje stari in mladi, dá, tudi mladi, sam pa ne mignem s prstom?

Zakaj uniati toliko trpe?

Njihova zgodovina je trpljenje, od obeh strani zadano.

Njihova sedanjost je spet trpljenje. Bridko spoznanje, ki ga je izrekel že veliki Šeptickij, voditelj ukrajinske unije: sedanja unija je ovira za tisto unijo, ki naj pride.

Mislim, da so bili in da so tudi danes uniati sprava za razkol.

Sprava ne le za ločene kristjane, sprava tudi za nas katoličane.

V imenu vseh delajo spravo za sovraštvo, razkol, obsojanje, krivične obtožbe.

Krivi smo bili vsi, da je nastal razkol.

Da bi bili vsi eno ...

Če mi razdor ne zadaja bolečine, potem bo moja molitev pobožna limonada, če bom sploh molil.

Kakšno pohujšanje nekrščanskemu svetu! Kdo naj nam veruje?

Smo prodali evangelij ljubezni?

Spričo silovitega pohoda brezboštva, triumfa pohote, zmedenosti, vojská, prelivanja krvi – se moram z grozo spraševati vsak dan: kje smo mi kristjani?

Kot en mož bi morali stopiti pred razrvano človeštvo z evangelijem resnice in ljubezni.

Pa se pilatovsko sprašuje toliko ljudi: Kaj je resnica?

Molitvena osmina

Skoraj povsod se začne z 18. januarjem svetovna molitev: da bi bili vsi eno.

Smo kakor pred velikim zgodovinskim izpitom: vsa Cerkev, vse krščanske skupine, vsaka škofija, vsaka družina, vsak posameznik.

Ali ljubimo Cerkev? Ali ljubimo Kristusa? Pretresljiva je njegova velikoduhovniška molitev. Še bolj pretresljivo: da smo vsi vanj krščeni, pa na toliko delov razkosani.

Nerazumljivo, da iščemo pota drug do drugega, v lastni hiši pa katoličani prirejamo nove razdore.

Sv. Anton, puščavnik

Samota brez Boga je polna strahov. Horror vacui – so rekli latinci: strah pred praznoto. Zato moderni človek samote ne prenese. Zato navijamo nemogoče plošče, se prevažamo sem in tja, prihajamo s počitnic utrujeni. Večni beg pred samoto.

Blažena samota in edina blaženost, kot je vzklikal sv. Bruno, je samo tista, ki je polna Boga.

Ta je zdravilo zame in za svet.

Morda prihaja čas, ko bodo ozelenele puščave in jih bodo posejali iskalci samotne molitve.

Bog zna po krivulji potegniti ravno črto.

Bog zna iz polomij in človeške slabosti graditi boljši svet.

Enega ne prenese: farizejstva.

Če je kdo tvegal, so tvegali apostoli, ko so šli na ceste sveta. Za božje kraljestvo ni raben, kdor čaka na svojo sposobnost ali boljše dni. Še manj je raben tisti, ki iz varnega zaklonišča obsoja tiste, ki v tesnobi srca in v trpljenju prenašajo težo dneva.

Pripravljen moram biti na tveganja, pripravljen tudi na polom.

Z vso iskrenostjo moram sprejeti Kristusovo besedo: Iščite najprej božje kraljestvo.

Če hočem v korak s koncilsko prenovo, potem je moja glavna naloga: graditi v sebi skladno krščansko osebnost. Če čakam na druge, izgubljam čas.

Moje mesto ni ob cesti, kjer bi križem rok delil nauke in izrekal obsodbe. Frančišek Asiški ni bil slep. Dobro je videl, a nikogar obsodil, pa tudi nikogar čakal.

Zato je bil največji reformator v zgodovini krščanstva.

Mi tarnamo, čakamo, obsojamo.

Potopljeni svet.

V vsakem človeku spi ogromna sila. Toda prebudi jo le velik ideal.

Koliko ljudi krije v sebi bogastvo, a životarijo v povprečju. Nikdar niso še prebudili v sebi spečih sil.

Celo razočarani, zagrenjeni ljudje nosijo v sebi svet lepote. Dvigniti ta potopljeni svet – to je njihova rešitev. In to je morda moja naloga. Morda nekdo čaka prav name. Morda celo kriči v svoji razboljenosti. Pa sem brez posluha.

In danes svet in Cerkev potrebujeta idealistov.

Zakaj ne bi bil jaz? Zakaj ne bi bil ti?

Drobnjakarstvo »vaških potovk«, sodni izreki samozvancev – to ubija.

Ko sem strt in vznemirjen zaradi nesloge in prepirov, zaradi krivičnih obsojanj in podtikanj, mi mora biti rešilna misel: nad vsem nerazumljivim prerivanjem, nad vso zapletenostjo življenja, nad vsemi navzkrižji in nasprotji plava mirna in nežna, preprosta ljubezen Vélikega Boga.

Kdo doume skrivnost enega samega človeka?

Ne smem obsojati še jaz. Molčati in trpeti, ljubiti, iti naprej po trdi poti božje volje, to mora biti moj program.

Jezusov krst

Krščen sem bil.

Če bi kamen spregovoril, bi ne bil tako velik čudež, kot se je tisti dan zgodil z menoj. Biti božji otrok, presega vsa človeška merila.

In vse to gratis.

Zato, blagoslovljen krstni kamen, kjer sem prejel nadnaravno življenje.

Pozdravljen dan, ko se je vame razlila božanska luč. Hvala Bogu za ta privilegij, ki ga milijoni in milijoni nimajo. Še danes po dva tisoč letih!

In zdaj?