Adventni čas je najbolj ugoden čas, da se dvigne »potopljeni svet« tistih, ki jim je božič ostal le spomin.

Izgubili so vero. Tuja učenost in viharji so prekrili bleščeči utrip domače vere, ki pa nikdar ni dozorela do samostojne, prepričane vere. Morda edina svetla točka: mati z rožnim vencem v roki v pričakovanju svete noči. Prav ta spomin utegne prebuditi hrepenenje, da zapustijo prazno življenje in se vrnejo k sreči vere.

Ne bi prenesli, če bi se nam Bog razodel v svoji veličastni neskončnosti. Beseda je spregovorila besedo v razumljivem jeziku. Zato je Bog postal človek.

Umik v samoto – to terja advent.

Saj so iz takega adventa prihajali vsi veliki apostoli: iz samote. Sam Kristus je trideset let preživel v skritosti. Le tri leta stopi v javnost. In to on, ki je imel nalogo odrešiti človeka, mu povedati besedo o nadnaravnem svetu, mu s Cerkvijo do konca časov zagotoviti nadaljevanje odrešenja.

Advent sam sebe zbira v tihoto.

Škoda, da v modernem življenju toliko praznikov oropamo notranje vsebine, ker vse zunanje prekriči božji mir. Če za kakšen čas to velja, velja za božični čas.

Brezmadežna

Praznik je višek adventne misli.

Bog pripravlja prihod svojega Sina. Za učlovečenje in odrešenje pa potrebuje ženo. Izbral si je Marijo, zato jo je takoj po spočetju obdaril z milostjo, s tistim darom, ki ga vsi dobimo šele pri krstu.

Marija pa je od prvega trenutka svojega bivanja »polna milosti«, je »tempelj troedinega Boga«, je »maziljena s Svetim Duhom«, da je tako pripravljena v svojem devištvu sprejeti materinstvo.

V njej se je učlovečila druga božja oseba.

Sv. Ambrož

Eden stebrov Cerkve. Srečamo ga ob drugih velikanih njegove dobe.

Bil je državni namestnik v Milanu. In v hudem sporu med katoličani in arijanci je živel kakor med dvema mlinskima kamnoma. A njegova pravičnost na vse strani je v obeh strankah vzbujala spoštovanje.

Ko je umrl milanski škof, so se prvikrat obojni zedinili v enem, da so Ambroža izvolili za škofa. In Ambrož je bil šele katehumen. Po izvolitvi je bil krščen, posvečen v duhovnika in škofa. Neumljivo za današnji čas. Ne za tedanji.

Sv. Miklavž

Škof v Miri, živel je v četrtem stoletju. Leto smrti 350. To je skoraj vse, kar ve povedati zgodovina o sv. Nikolaju ali – kot Slovenci udomačeno rečemo – sv. Miklavžu.

Četudi je vse drugo bolj legenda kot zgodovina, je eno gotovo. Ta svetnik ne bi bil tako ljudski na vsem Vzhodu in kasneje tudi na Zahodu, če ne bi ustna tradicija ohranila spomina na »poosebljeno dobroto«, kar je Nikolaj bil.

Velik v majhnosti.

Ni dopustil, da bi ga drugi ponarejali. Sam se ni niti z besedo. »Nisem Kristus.« »Nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.« »On mora rasti, jaz pa se manjšati.«

Na dnu vsake resnične karizme je ponižnost.

Kjerkoli zadoni bahaštvo, je že sum, da nekaj ni v redu. Zato v redovnem življenju – bolje: v vsem cerkvenem življenju – iščejo razpoznavni znak prave karizme v pokorščini in ponižnosti.

Tako je tudi bilo pri Janezu.

V adventnem času stoji v ospredju silna postava Janeza Krstnika.

Kako je moral doneti njegov glas, ko je napovedoval Mesija: »Velnico ima v roki, da bo svoje gumno očistil in spravil pšenico v svojo žitnico, pleve pa bo sežgal z neugasljivim ognjem.«

»Gadja zalega, kdo vam je zagotovil, da ubežite prihodnji jezi?«

»Glejte, Jagnje božje ...«

Sv. Frančišek Ksaver

Častihlepen študent. Nič manj kot njegova brata viteza.

Znašel se je v Parizu na najbolj slavni univerzi in se srečal z drugimi, nazadnje z rojakom Ignacijem Lojolskim. Njegova prisotnost je Frančiška motila. Odvračalo ga je od padcev ogabno življenje profesorjev in dijakov, ki so ga vlačili ponoči s seboj. Ko je po dveh letih zaradi razvrata prav njegov profesor umrl, je dobil na njegovo mesto kristalno čistega človeka. Že to je veljalo veliko.