»Spreobrnite se!« To je adventni klic Cerkve. Prvotna beseda v originalni grščini »metanoéite« pomeni popolno notranjo spremembo. V jedru se moram spremeniti.

Saj moj cilj je: postati drugi Kristus. Kje daleč je še to.

Zato mi vsak advent jasno stavi pred oči to prvobitno krščansko nalogo. Spremeniti moram svoje človeško srce v srce božjega otroka. Ne jaz. Milost. A milost ne more nič, če jaz nočem, če se ne dam, če se ne odprem, če ne sprejmem lastnega umiranja.

Zato je klic k molitvi in pokori adventni klic.

Advent.

Prihod pomeni ta beseda. Pravzaprav je vsa človeška zgodovina advent. Najprej je človeštvo pričakovalo Kristusov prihod v učlovečenju. Zdaj pa pričakujemo njegov drugi prihod v slavi: »In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo.«

Dejansko smo sredi dveh adventov. Prvi je spomin na hrepenenje po Odrešeniku. Drugi je naše poslednje upanje, ko bo Kristus sklenil zgodovino sveta in bo »vse in v vsem Bog sam«, kakor trdi sv. Pavel. Večni danes.

Sv. Andrej, apostol

Brat Simona Petra in zelo blizu bratoma očeta Zebedeja: Jakobu in Janezu. Ni čuda, da so bili med prvimi učenci in so njih imena med prvimi apostoli. Za Andreja nekako samo po sebi že zato častno mesto, ker je brat prvaka Petra.

Sveto pismo ve malo o njem povedati. A pove jasno. Ko je »popustil svoje mreže«, je hodil za Kristusom. Ko mu je bilo jasno, da drži, kar je tekel povedat svojemu bratu: »Našli smo Mesija«, je bil vdan do smrti.

Ko se dokončava krog navadnih nedelj, tik pred adventom, nam na ta ali oni način Cerkev prikliče v spomin poslednji dan. S to mislijo prične tudi advent.

Zadnja stran človeške zgodovine bo izpisana in od tedaj bo samo večnost.

Ta veličastna misel je zasajena v sredo evangelija.

Iščite najprej božje kraljestvo ... Iz tega sledi drugo: Prinašajte najprej božje kraljestvo.

Saj je Kristus učencem naročil, naj oznanjajo: Približalo se je božje kraljestvo. To je enako: sprava z Bogom, življenje v Bogu.

Gotovo moramo katoličani sodelovati v mnogih, kar recimo: v vseh stvareh.

Lačnim je treba prinašati kruha. Neukim znanje. Pomagati je treba urejati družbeno življenje, gospodarsko ravnotežje ustvarjati, da bo vsak mogel mirno živeti. Sodelovati moramo pri kulturnem delu, in še in še.

Hrepenenje po popolnosti je krščanska krepost, ki bi jo moral imeti vsak, kdor je krščen.

»Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče!«

Višjega vzora nam Kristus ni mogel pokazati.

Najtežje vprašanje je: kdaj moremo mi vedeti, da smo popolni. Svetniki so se imeli za največje slabiče in grešnike. Kako naj potem gledamo na svojo »popolnost« povprečni zemljani?

In vendar: moram hrepeneti.

»Ne vpelji nas v skušnjavo!«

Tako je učil Kristus svoje učence, naj molijo. On je bil na zunaj skušan, mi smo predvsem na znotraj. Za naše padce res ni potreben hudi duh, dosti je že naša slabost.

Sam sv. Pavel ga je čutil: »želo«, »angel satanov«, da je vzdihoval: »Kdo me reši telesa te smrti.« Biblicisti morda to bolj učeno razlagajo, za nas neuke je dovolj najbolj naravna razlaga. Tudi on je trpel zaradi skušnjav.

»Naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica.«

Pa bi le radi bili v seznamih dobrotnikov. Celo v marmornate plošče se damo vklesati. V trajen spomin naše dobrote.

Lahko, da imajo tudi taki spisi svoj prav.

Čisto evangeljsko pa vendarle ostane: če je mogoče dobro delo skriti, ga skrij. Vedno ga ni mogoče. Tudi naš moderni »sistem dobrote« je tak, da tega ne pustijo tisti, ki z dobrotami drugih gradijo. Vendar je še toliko sijajnih priložnosti, ko mimogrede morem storiti kaj dobrega, ne da bi ljudje za to vedeli.

Kristus Kralj

Zadnja nedelja v letu. Nekak pečat ali »amen« k bogoslužju vsega leta.

Ne triumfalizem.

Po volji Pija XI.: »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru«.

Oko za oko, zob za zob.

Če te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo.

Evangelij ni raben za praktično življenje?

Ko se borimo za pravico na svetu, se borimo za nekaj dobrega, nujno potrebnega. Vendarle iz evangelija sledi, da samo pravica ne zmore vsega.

Potrebna je tudi ljubezen, ki se žrtvuje. In kolikokrat borba za pravico postane krivica. In kakšna! Dvajseto stoletje je najboljši dokaz.