Cerkev mora biti pričujoča v vseh narodih. Je »luč« in »kvas« in vesoljni »zakrament« med vsemi narodi. Učlovečenje se nadaljuje. Do zdaj se je Kristus »učlovečil« le v evroameriški kulturi. Enako pravico do Cerkve pa imajo tudi vsi drugi kulturni krogi: kitajski, indijski, arabski, črnski, japonski ...

A tam Cerkve ni. Kakor je treba zaustaviti razkristjanjenje v krščanskih deželah, kjer je Cerkev že usidrana, prav tako je treba presajati Cerkev med narode, kjer je še ni.

Žetev je velika, delavcev pa malo ... Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev ...

So te besede le še »katoliški šlager« ali me zadenejo v srce?

Če občutim bolečino in nemir ob pogledu na milijone, ki nimajo Kristusa, kaj bom storil? Na vsak način ne morem in ne smem ostati križem rok. Stojim pred veliko osebno odgovornostjo.

Kakor je osebna sebičnost znamenje krščanske nedozorelosti, tako je tudi skupinska sebičnost znamenje, da v tistem občestvu ni pravega katoliškega življenja.

Treba je izpostaviti svoj ugled, kadar gre za božje kraljestvo.

Nimajo samo posamezne redovne družbe, ne le posamezni apostoli pred seboj predvsem te skrbi: oznanjati evangelij ubogim, pomagati revežem.

Danes je vsej Cerkvi dan ta poudarek: iti mora k ubogim. To ni njena iznajdba. Hoditi hoče isto pot, kot jo je hodil Kristus.

Tudi za Kristusa je bilo to izpostavljanje samega sebe, da je šel k ubogim in celo javno priznal, da je k njim poslan.

»In ga je videl in je šel mimo.« To je zapisano v zgodbi o usmiljenem Samarijanu.

Stavek je prav tako pretresljiv kot Kajnovo opravičevanje: >Mar sem jaz varuh svojega brata?!«

Koliko je na svetu teh mimohodov. Otopelost srca. Ne pretrese več: niti telesna niti duševna revščina.

Treba je omehčati srce. Izostriti si moram posluh za bedo bližnjega. Brez tega nisem kristjan.

Sv. Luka, evangelist

Tudi Grk, z veliko izobrazbo, pogan, pa že med Kristusovimi učenci.

»Ljubljeni zdravnik« ga imenuje sv. Pavel. In legenda trdi, da je bil tudi slikar. Nedokazano. Gotovo pa mojstrsko slika Kristusa v svojem evangeliju in kot spreten zgodovinar opisuje v Apostolskih delih življenje prvih kristjanov.

Sv. Ignacij Antiohijski

Nobeden od apostolov in neposrednih Kristusovih učencev ni bil več živ. Vodstvo mlade Cerkve je prevzela druga generacija.

Velikodušnost!

Kako pritlikavo je naše življenje. Zakaj po toliko letih zakramentalnega življenja, molitve in dela ostajamo tam, kjer smo bili!

Če odkrivam vzroke, jih najdem veliko. A konec koncev bo verjetno ostal en sam: pomanjkanje velikodušnosti.

Sv. Terezija Avilska

Izkustveno doživljanje Boga. O tem se spet svobodno razpravlja in zlasti mladi rod zadobiva posluh za to.

Sovpada v naš čas dejstvo, da je Pavel VI. proglasil Terezijo Veliko za »cerkveno učiteljico«. Morda je od vseh mističnih pisateljev najbolj zanesljiva prav ona. Razumna, izredno nadarjena, uravnovešena, je postala ena največjih mistikov, pa tudi redkih mistikov, ki so znali doživetja opisati. Pij X. jo je kratko imenoval: mojster psihologije mistike.

Gradimo cerkve, šole, bolnišnice ...

Vse je potrebno. In ker človek ne more živeti brez lepote, je prav, da tudi pri teh gradnjah gledamo na lepoto.

Cerkev je skozi vsa stoletja bila varuhinja umetnosti in v vseh stoletjih je svoje božje hrame polnila z umetninami prve vrste.

A vendarle: srednjeveške katedrale so postale muzeji.

Bodo tudi razkošne moderne cerkve postale muzeji?

Da, tudi v Cerkvi ni mogoče živeti brez lepote. In če kaj delamo za Boga, mora biti lepo – ni treba, da je bogato.