Verne duše

V pogubljenje gre le tisti, kdor popolnoma zavestno odkloni božjo ljubezen. Pa tudi v poveličanje v nebesih le tisti, kdor je scela presijan z božjim življenjem.

Zato so vice resnično poslednji dokaz božjega usmiljenja.

Naj teologi razpravljajo dalje, kako je z vicami, kakšno trplje­nje, kakšno trajanje, se ga drži še kaj časnosti ali je že večnost.

Vsi sveti

Praznik vseh poveličanih. Tudi tistih svetnikov, ki jih ni v nobenem koledarju in ne bodo nikdar njihovi življenjepisi izšli v življenju svetnikov. Ker za svetnike proglašene svetnike že obhajamo njihove praznike, je prav, da danes posebej počastimo vse tiste svetnike, katerih imena so neznana.

Tolažilna je misel, da med njimi slavimo svoje sorodnike, znance, prijatelje. Saj če so v nebesih – in to upamo – spadajo v današnji praznik. Moj oče, moja mati ...

Moli in delaj! Od Benedikta sèm skozi stoletja se ponavlja to krščansko geslo.

Toda: ali nismo napravili napake, da sta molitev in delo tako ločena, da smo tudi mi razdeljeni. Molitev naj bi bila za Boga, delo za nas, ljudi.

Napačno pojmovanje molitve in dela. Vse je za Boga, vse preživlja eden in isti moj jaz, ki naj bi bil prav tako božji v delu kakor v molitvi.

Božja ljubezen ni igrača. To vem.

Težko pa se vdam, ko je treba čakati. Končno je res tako, da moram potrpeti ne le s seboj, z bližnjim – potrpeti moram tudi z Bogom. Njemu se nikamor ne mudi. Če mu že pridevam svoje štetje neizmerljive večnosti, potem smem govoriti, da ima svoj čas, svojo uro, svoj koledar.

Kdaj bo moja molitev rodila sad – me preoblikovala v božjega človeka?

Kdaj bo delo postalo tako božje, da bo kakor molitev?

Dan sem zapravil.

Kolikokrat bi morali tako reči. Da dneva ne zapravim, ga moram živeti v milosti, biti moram ves dan božji otrok, svojo dolžnost moram opraviti ne le skrbno, ampak z ljubeznijo; dan moram posejati z dobrimi deli ...

Mi smo rojeni za življenje, ne za smrt.

Stari rek: Čas je zlato, velja posebno za kristjana.

Koliko je zapravljenega dragocenega časa z raznimi opravičili: razgovori, oddih, šport, televizija, časopisi, filmi ... Vse ima svoje mesto, a velikokrat je to samo krinka, za katero se skriva lenoba.

Sv. Simon in Juda, apostola

O nekaterih ljudeh zgodovina malo poroča.

Tudi med apostoli so možje, o katerih je malo zgodovinskih podatkov. Eden pa je zanesljiv: bili so apostoli.

V apostolskem zboru sta bila dva Simona in dva Juda. Današnji Simon ima vzdevek Gorečnik, da so ga ločili od Simona Petra. In Juda ima nekak priimek Tadej, da ga ločimo od Juda Iškarijota.

Oba nekako izgineta.

Simona Gorečnika zasenči Simon Peter. Pred Judom Tadejem pa je od davnine bil nekak strah zaradi Juda Iškarijota.

Kdor je v življenju in delu doživel poraze in ima včasih občutek, da so se vse mladostne sanje razblinile, da so njegov spomenik – razvaline začetega pa nedovršenega dela, ta ima še vedno krasno možnost: molitev.

Dvom razjeda: Ali ima smisel opravljati apostolsko delo?

Skušnjava misijonarja, duhovnika, laiškega apostola, kogarkoli, ki ga je v areno apostolata gnala ljubezen.

So take ure, ko se pri doživljanju neuspehov, nemoči, duševne utrujenosti in potrtosti človek sprašuje: Ali ima smisel?

Zares skušnjava. In težka. In nemalo jih podleže.

Če bi zbrali ves tisti denar, ki ga ljudje potrošimo za nepotrebno, odvečno nego telesa, če bi rešili vse tisto, kar potratno mečemo na smetišče, če bi dali v svetovni obtok ves tisti denar, ki na kupih leži, bi rešili smrti na stotine stradajočih, na milijone gobavcev bi dobilo človeka vredno življenje, zapuščenim sirotam bi dali streho, kos kruha ... Vsem pa bi dali ljubezen.

Kaj je umrlo v svetu? ... Še vedno postajajo bogati vedno bolj bogati in revni vedno bolj revni.

Legitimacija, da živimo in čutimo s Cerkvijo, je poleg drugega tudi misijonska zavest.

Misijonsko delo ne more in ne sme biti »šport« nekaternikov, ampak delo vsakega posameznika, vsakega malega in velikega občestva, vsakega krščanskega naroda. Že sto let o tem Cerkev govori, s koncilom še prav posebej.

Čim temeljitejše je krščansko življenje posamezne krščanske občine, tem večje v njej duha. In obratno: čim večje misijonskega zanosa v njej, tem več je pristnega krščanskega življenja.