Človek s predsodki ima vedno škarje v rokah. Koncilske dokumente, izjave Cerkve in evangelij sam razrezuje po svojih zamislih.

Kar je po njegovem kopitu, je dobro; vse drugo je predmet kritike in obsojanja.

Bi ne mogli za vsem tem velikokrat zaslediti človekovega napuha? Vedno pa neko ozkost in trmoglavost.

So ljudje, ki so pripravljeni obsojati tudi papeža in škofe, tako zelo so »kristjani«.

Komur je vse dognano in vse jasno, da za svoj prav potrebuje le nekaj iztrganih citatov iz koncilskih dokumentov, ta ne čuti krize.

Pa je morda prav v tem njegov problem.

Ozkosrčna zaverovanost v preteklost okosteni, kakor vihravo hlastanje za novim in ker je novo, plitvi.

S sproščeno ljubeznijo moram iti v korak s Cerkvijo. In z isto sproščeno ljubeznijo moram pozdravljati vse, ki resnicoljubno in dobrosrčno utirajo Cerkvi pota v prihodnost. Saj to včasih delajo v velikem trpljenju.

Gospodova ura.

Tudi danes je Gospodova ura.

Tu se vsi razhajamo, razhaja se posebno mladina.

Eni sanjajo o razkošnem življenju, stegajo roke, da bi grabili – zase.

Drugi stegajo roke – da bi delili drugim. Delajo načrte, kako bi prihiteli na pomoč bednim – morda na »koncu sveta«.

Kdo zares sliši udarce Gospodove ure? Kdo bo gradil prihodnost? Kdo bo zares bogat?

Človek, ki zabrozga po samem sebi, se ujame sam vase, je slep in čemi v svoji nesreči.

Čudaštvo še ni izvirnost, še manj duhovitost. In tudi ne naznanja boljšega sveta.

Vsa zanesenjaška mladinska gibanja sicer vzbujajo pozornost, so morda protest zlagani, potrošniški družbi. A navadno so to muhe enodnevnice, ki ne ustvarjajo boljših časov.

Da gradimo nov, Kristusov svet, je treba zrelosti. Nič iskanja senzacij, da bi nam svet ploskal, pač pa tiho, požrtvovalno delo, prepojeno z molitvijo.

Teatralika je nevarna. Prehitro je poceni »show«, pa brez duha in brez Boga.

Če iskreno ljubim Kristusa, bom spoštoval vsakogar, ki resno išče in dela. Četudi malo drugače misli kot jaz, saj mu Bog daje svobodo in pravico.

Gotovo: so temeljne resnice in zapovedi, ki jih Cerkev ljubosumno hrani za nas vse.

A na tem temelju je toliko svobode, ki jo hoče Bog in dopušča Cerkev. Kako nekrščansko bi bilo, če bi komu kratil to svobodo.

Kristus nadaljuje svoje življenje v vseh odtenkih. V tem je veličina Cerkve, da je vsaki duši dana možnost, da si najde svojo pot podoživljanja Kristusove skrivnosti.

Skozi vsa stoletja mora oznanjati evangelij, nasičevati lačne, napajati žejne, obiskovati in ozdravljati bolnike, tolažiti jetnike, nenehno oznanjati »leto božjega usmiljenja«, predvsem pa mora v svoji Cerkvi stalno moliti in trpeti.

Poslanstvo za vse.

Rožnovenska Mati božja

Rožni venec kljub vsem pomislekom ostane »čudež božje tehnike«.

Pravzaprav je pomislek samo eden: mólimo ga v prazno, je včasih le premikanje ustnic in prebiranje jagod.

Naši dedje in pradedje so ga molili in si z njim utirali pot v nebesa. Ob podbojih naših domov so viseli veliki rožni venci: ne za okras – ampak kot simbol vernosti.

Koliko jih je v dneh stiske prisegalo, da ga bodo molili vsak dan. Zdaj, v dneh blagostanja, »ni več časa«.

Sv. Bruno

O blažena samota – o edina blaženost.

Večino življenja je vendarle preživel v svetu in to v viharnem svetu. Bister, hitro za profesorskim katedrom, potem sredi kanonikov, v mučni borbi s posvetnjaškim škofom, na begu pred škofovsko službo, spet klican v Rim k papežu, da mu pomaga ...

A v njem je ostalo nenehno domotožje po samotni molitvi.

Iz »vaške ožine« v »svetovno širino« – to je moja, to je naša naloga danes.

Kako berem časnike? Za kaj se zanimam?

Je moje zanimanje Cerkev? Sledim njeno delo po vsem svetu, poznam njene probleme?

Treba je le prisluhniti utripom Cerkve, zaživeti z njo z vso pozornostjo in ljubeznijo, pa se samo od sebe širi srce.

Čim bolj moram iti ven iz začaranega kroga samega sebe, tudi iz začaranega kroga svoje male srenje, med katero živim. Le široka obzorja gradijo široke osebnosti.

Sv. Frančišek Asiški

Francesco Bernardone – kralj asiške mladine. Po spreobrnjenju: poosebljen evangelij. Krščanski preroditelj brez primere.

To, kar osvaja še danes, niso pravila, v katera je Cerkev zajela in v svoj blagoslov bogato izkoristila njegovo preroditveno gibanje. Kar še danes osvaja in bo osvajalo do sodnega dne, je Frančišek sam.