Sv. Janez Zlatousti

Takoj po rojstvu je izgubil očeta. Mati-vdova mu je poskrbela najboljše učitelje v rodnem mestu Antiohiji. Postal je slovit govornik.

Zrel mož se je dal krstiti in kmalu postal škof rodnega mesta. Njegov govorniški sloves je rastel iz leta v leto. Ne le po obliki, tudi po vsebini je postal vzor cerkvenega govorništva in je danes tudi zavetnik pridigarjev.

Če ne bomo vzgojili idealne mladine, ne pričakujmo lepše prihodnosti.

Če pomladi ni cvetja, jeseni ne more biti sadov. Res: veliko mladostnih sanj razveja vihar življenja. A nekaj sadov ostane. To preizkušamo vsi. Kjer pa je že v mladosti vse zamrlo, kaj naj še pričakujemo.

Ali ni to usodnost večine današnje mladine: da živi za svoj dnevni užitek. Ne more biti navdušena za nobeno stvar.

To je naloga krščanskih družin in vseh vzgojiteljev, da v mladih ljudeh grade idealizem, ki ga imajo. Veliko bodo zmogli, a nekdo jim mora pomagati v letih doraščanja.

»Svet drvi v samomor.« Tako jadikovanje je morda upravičeno, a brez koristi.

Svet je treba preroditi. Zato so današnjemu svetu potrebni ljudje, ki v to verujejo: da je namreč evangelij še tako polnokrven, kot je bil pred dva tisoč leti.

Puščava bo vzcvetela ... Kdaj?

Ko bodo prišli apostoli, ki bodo z božjo milostjo prepojili puščavsko zemljo današnje človeške družbe.

Fraze? Da, za vsakogar, ki nima vere ne vase ne v evangelij ne v moč milosti, niso drugega kot fraze.

Čas beži.

Čakanje na cestnih vogalih, brezdelje, sanjarjenje, kako bi se »lepše imeli« – vse to ne ustvarja človeka.

Naša osebna vera bo vsak dan bolj na preizkušnji. Ni samo dota prednikov, biti mora naše osebno prepričanje. Prav v tem je kriza pokoncilskega časa, da kakor pubertetniki prehajamo iz otroške, tradicionalne vere v vero iz osebnega prepričanja.

To krizo dvakratno občuti mladina.

Svetnike kuje življenje. Bolje: svetnike kujejo božji udarci. Zakaj potem ne postanemo svetniki vsi, ki smo preskušani?

Vprašanje je, ob kaj zadeva božje kladivo. Sem krhka glina? Potem se bom zdrobil. Sem žlahtna kovina? Potem je možno, da me Bog z udarci prekuje v močno krščansko osebnost.

Morda mi še manjka nekaj krepkih božjih udarcev.

Ni posebna umetnost, ostati v povprečju. Biti »dober«, pa brez posebne cene, to gre tudi brez velikih preizkušej.

Marijino rojstvo

»Rojstni dan vesoljnega veselja.« Tako je zapisal Janez Damaščan.

Cerkev v svojem bogoslužju praznuje samo tri rojstne dneve: Jezusovo, ker je Bog in človek, – Marijino, ker je brez madeža spočeta, – in Janeza Krstnika, ker je po učenju cerkvenih očetov že v materinem telesu bil oproščen izvirnega greha. Vsi drugi svetniki pa imajo svoj praznik na dan smrti, ki je dan njihovega rojstva za nebesa.

Vsak poklic je avantura: ne samo duhovniški in redovniški in misijonski. Kakšna avantura: biti oče, biti mati! ...

Včasih je človek postavljen pred življenjsko odločitev: ali – ali. Ni potrebno, da gre za poklic. Morda gre za notranje spreobrnjenje, za sprejem posebnega poslanstva, morda samo za veliko odpoved ali dobro delo. Ura milosti!

V hrupu in naglici današnjega časa smo izgubili posluh za božje navdihe.

Bog sam ve, koliko takih ur milosti gre mimo nas. Ali mi gremo brezbrižno mimo Boga, ki nas je hotel prestreči in pridobiti za nekaj lepega in velikega.

Razgovor – dialog rečemo moderno.

Saj so bile napisane temeljite razprave o tem. Ni iznajdba koncila, pač pa je koncil dal pobudo, da danes Cerkev išče stike z vsem svetom. Zato so nastala tajništva: za zedinjenje kristjanov, za nekristjane, za neverne.

Danes iščemo skupne, stične točke, da se sploh moremo pogovarjati.

Kolikokrat pa nastaja neko nenaravno razpoloženje: da se hočemo in znamo pogovarjati z nekatoličani ali celo z nekristjani, ne znamo pa se pogovarjati med seboj.

Čist namen.

Lahka stvar v besedah. A v resnici – ni vedno tako lahka.

Velikokrat se slepimo. Mislimo, da dobro delamo zaradi Boga – pa v ozadju vendarle iščemo sebe. Razkazujemo sebe.

Ne iz neke navade vsako jutro, znova in znova bi se moral resno vprašati: Ali delam za božje kraljestvo ali za svoje »kraljestvo«? Tudi svetniška gesla kot je: Vse v večjo čast božjo, niso garancija, da bo delo res v čast božjo. Bo morda šlo za mojo čast, za priznanje meni?