Zaupanje mladini. Vera v mladino.

Kot vsakdanji kruh je potrebna vsem, ki imajo z njo opravka.

Mladih je prihodnost. Oni bodo gradili enaindvajseto stoletje. V sebi nosijo svet idealov, tudi božji svet.

Ljubiti in voditi te mlade ljudi v njihovo – ne našo – prihodnost, to je naša naloga.

Njih ne zanima, če govorimo: Mi smo pa tako ...

Gotovo: vsaka generacija mora biti zakoreninjena v preteklost. A ne sme živeti preteklosti, torej tudi ne našim spominom, ampak je treba graditi iz prihodnosti za prihodnost.

Ko spočiti vstanemo v svoj dan, ko smo veseli svojega zdravja, ko siti dokončamo svoj obed – ali pomislimo, da je na milijone ljudi pohabljenih, priklenjenih na posteljo, slepih, duševno bolnih, gluhonemih ...

In tudi danes jih bo na tisoče umrlo od lakote ...

V nekaterih državah imajo državni praznik: zahvalni dan. Združene države Amerike so ga uzakonile že v prvi ustavi.

Sv. Matej, apostol

Včasih se tako obnašamo, kot bi hoteli Bogu narekovati, kaj naj stori.

Tudi tisti dan, ko je Kristus poklical mitničarja Mateja, se je zgodilo nekaj podobnega.

»Hodi za menoj!« To je bilo za Mateja dovolj.

Nasprotja: presitost – lakota, uživanje – umiranje, veseljačenje – obup. Niso danes ta nasprotja tisto, kar smo včasih brali v katekizmu: vnebovpijoči grehi?

Noben misleč človek ne more ob tem ostati brezbrižen. Zlasti pa ne kristjan. Ko molim: daj nam danes naš vsakdanji kruh, ali mislim tudi na druge, na »nas«. Daj kruha, ne le tistim, ki že imajo v obilju ali preobilju, daj ga tistim, ki kruha stradajo. In morda stradajo tudi vere in ljubezni, ker jim je glad zamoril vero vase in v Boga.

Dovolj je prostora za vse. In preveč je dela – tudi za vse. Kakor je v življenju važno, da najde vsak »svoj prostor«, tako je važno, da dá tudi drugim vso pravico in možnost, da imajo svoj prostor.

Življenje je vedno bolj komplicirano. Že vsak poklic se deli v toliko specializacij, da je težko enemu samemu človeku obvladati vse.

Polihistor je danes nemogoč. Vendar pa so »vseznali«, ki imajo za svoje poslanstvo, da se zaganjajo v vse in obregujejo ob vse.

Kdor je že preko sredine svojega življenja, se težko vživlja. Težko dohaja. Tudi v Cerkvi je toliko novega, da bi bogoslovci izpred sto let obstrmeli, kaj vse je treba znati tistim, ki se pripravljajo na duhovništvo enaindvajsetega stoletja. In za vsa vprašanja, tudi bogoslovna, se danes zanima nešteto laikov.

Tako imamo poleg vseh drugih razpravljanj: teologijo politike, teologijo osvoboditve, teologijo revolucije ...

Cerkev je v metežu življenja. S svojim naukom mora osvetliti vse. S tem pa ni rečeno, da so vsa področja njena domena.

Sv. Robert Bellarmin

Ko je vstopil k jezuitom, je predstojnikom pisal oče: »Bogu moramo darovati najdražje, kar imamo.« In mati: »Zahvaljujem se Bogu, da je hotel poklicati v svojo službo tistega, ki ga ljubim kot zenico svojega očesa.« Oba vredna sina, ki je postal »slava Cerkve«.

Sv. Ciprijan

»Ti si Tascij Ciprijan?«

»Da, sem.«

»Si bil tem svetoskrunskim ljudem za škofa?«

»Da.«

»Prevzvišena cesarja sta zapovedala, da daruješ.«

»Tega ne storim.«

»Premisli!«

»Stori, kar ti je ukazano! V tako pravični reči ni premišljevanja.«

»Sklene se, da se Tascius Ciprianus z mečem usmrti.«

»Hvala Bogu!«

Žalostna Mati božja

Znova se je izkazalo, da so ob velikih pretresih najbolj vzdržljive matere. Je to poseben božji dar?

Povišanje svetega Križa

Bilo je 14. septembra 335. V novo posvečenih cerkvah Kristusovega vstajenja in križa ali groba je bil prvič izpostavljen križ.

Od takrat praznik. Danes je malo važno vse tisto, kar nam zgodovina ve povedati o najdenju križa, o pristnosti relikvije in vsem prizadevanju Konstantinove matere Helene.