Sv. Maksimiljan Kolbe

Svetnik iz grozot našega stoletja.

»Satan naj vlada v Vatikanu in papež naj mu služi!« Zastave s temi napisi so vihrale na trgu svetega Petra ob dvestoletnici prostozidarstva. Mladi bogoslovec Kolbe je bil pretresen. Zrasla je v njem ideja: »Križarstvo Brezmadežne«.

Premestitev.

To je pogost problem apostolov: duhovnikov, redovnikov in tudi laikov. Pa je danes problem tudi mnogih družinskih očetov in z njimi celih družin.

Begunstvo, ki je karakteristika dvajsetega stoletja, ustvarja resna vprašanja.

Po štiridesetih letih začeti nanovo, posebno če je združeno s študijem, je navadno pokora. Ko bi mladi ljudje to pomnili takrat, ko imajo skušnjavo, da bi prenehali s študijem.

Ubogi starši, če se zaljubijo v svoje otroke!

Posebno ubogi, kadar koga od njih kliče Bog.

Koliko pomislekov, prigovarjanj, tarnanja, očitkov in nepotrebnega trpljenja!

Nobena mati ne rodi otroka zase. Noben oče ne vzredi otroka zase. Oba vzgajata slehernega otroka za samostojno življenje.

In če je vsak otrok božji dar, potem je treba ta dar vrniti, kadar Bog to hoče.

Sv. Klara

Grajska gospodična, lepa, nadarjena, izobražena, bogatega snubca ima ...

Kako se ne bi vzdignil ves klan z mogočnim stricem Monaldom na čelu, ko je snubca odklonila.

In tista noč 19. marca 1212 bo ostala v zgodovini redovništva dobro zapisana. Pobegnila je, Frančišek ji je v »porciunkuli« ostrigel lase, odložila je razkošno obleko in za vedno oblekla raševino.

Sv. Lovrenc

10. avgusta 258 je na ražnju izdihnil vedri, pogumni diakon Lovrenc.

V težkem življenju poganskega Rima je bil zveza med verniki, duhovniki in papežem. Sivolasi papež Sikst je imel veselega, pogumnega služabnika nadvse rad. Pa tudi Lovrenc njega. Ko so papeža prijeli, mu je klical: »Kam greš, oče, brez sina« ... Legenda je stkala čudovit razgovor. »Tebe čakajo težje preizkušnje ...«

Če čakaš, da boš storil dobro delo – jutri, morda ta »jutri« ne bo nikdar prišel in znašel se boš v večnosti praznih rok.

Takrat ne bomo vprašani: koliko jezikov smo znali, koliko hiš smo pozidali, koliko denarja smo imeli naloženega v banki, ampak če smo dali lačnemu jesti, žejnemu piti ...

Srečaš siroto: razprte ženice otroka, v globokem pogledu tiho morje sanj, pa tudi otroška žalost, na ustnah molk, le bridek smehljaj – in greš mimo s prezirljivim pogledom – si kristjan? Sv. Jakob bi te obsodil z odločnim očitkom.

Sv. Dominik

Bilo je v času, ko so po Evropi razsajale zmote albižanov, valdežanov, katarov in begale verne ljudi, ki so veliko trpeli zavoljo svetne gosposke, pa ne dobili opore v Cerkvi.

Ali nismo preveč preračunani, preveč skopi, preveč zemski, vase zaljubljeni? Cerkev potrebuje delavcev, pa mnoge zadržuje dvojni pomislek.

Svoje življenje uravnavajo po razpoloženju. Kdor se ni naučil zvestobe dolžnosti, odgovornosti, ne bo nikdar zvest svojemu poklicu, nikdar ne bo dober delavec. Prazno življenje.

Druge je strah: kaj bodo rekli, če ne uspem. Ne upajo tvegati, da se ne bi osramotili. Veliko dobrih ljudi obtiči in ne opravi za skupnost nobenega dela, ker jih je strah ljudi.

Jezusova spremenitev na gori.

Dogodek na »gori Tabor«.

Trem apostolom – Petru, Jakobu in Janezu – je bilo dano, da so za trenutek videli nadnaravno stvarnost. Bil je slutnja Jezusovega poveličanja, slutnja nebeške vizije.

Gotovo je najbolj naravna razlaga: bilo je potrebno, da so mogli vzdržati v katastrofi velikega petka.

Danes je gotovo: Evangelij je treba dokazati z življenjem.

Zato se sprašujem: Hočem biti koristolovski kristjan v svilenih rokavicah, ali pa sredi zmed in prevratov garač in ustvarjalec novih časov? Prekrižanih rok in s pobožnimi vzdihi ne bomo vrgli sveta s tečajev.

Ostalo bo tisto, kar bo pristno. Živimo v svetu zlaganosti. In če je zlagano tudi moje krščanstvo, samo večam zlo na svetu.

Znova učlovečen evangelij. To je tudi moja življenjska naloga. Avtentičnost, pristnost, to je tisto, kar ustvarja boljšo prihodnost. Svet tega pričakuje, ker le to prepriča.