Misli Franca Sodja - Minute v tihoti
Sv. Jakob, apostol
Zebedejeva sinova sta bila živahna fanta. »Sinova groma« jima je šaljivo rekel Kristus.
Lenoba je velika okvara značaja.
Pa četudi jo skušamo okrasiti s potrebnim počitkom, preudarnostjo, mirnim življenjem ali čemerkoli – vedno ostane isto.
Tako je vse napol: napol – delo, napol – molitev, napol – volja, napol – premagovanje, napol – življenje ... Iz tega sledi: napol – človek.
Pa bi moralo biti: zares – delo, zares – molitev, zares – odpoved ...
Najtežje odpuste ljudje – nepoštenost.
Kakor se spogledujejo, so jim končno razumljivi »grehi mesa«. Toda nepoštenosti, posebno nepoštenosti krščanskega človeka – tega ne pozabijo, tega ne odpuste. Pa naj bo tatvina, varanje, poneverba, škoda ...
Sv. Marija Magdalena
Končno so svetopisemski učenjaki utrdili, da je to ena in ista Marija iz Magdale, iz katere je Kristus izgnal »sedem hudih duhov« in ga je potem po apostolskih poteh spremljala, stala pod križem in na velikonočno jutro zdrvela s Kalvarije v Jeruzalem s sporočilom: Kristus je vstal.
Večni pubertetniki ali prezgodnji starci.
Pozabili so, da znanje ni poglavitno, kakor je koristno in potrebno. Na življenje se je treba pripraviti.
A najbolj potrebno je: klesati svojo osebnost. To pa tudi pri štiridesetih in petdesetih ne gre brez »mladostnega« navdušenja. Zato večina obnemore. Je pač najtežja umetnost: ne šport, študij, poklic, donosna kariera – najtežja umetnost je samovzgoja.
Prav na tej najtežji avanturi odpove mnogo ljudi.
20. julij
Dobrosrčnost se razodeva tudi v odnosu do narave, do vsega živega.
Kristusove prilike – kaj niso izraz dobrotne odprtosti za vsak drobec lepote: za vsak cvet, vrabca na strehi! Iz vsega tega so stkane njegove čudovite prilike.
19. julij
Mnogi ljudje resnično ljubijo, toda dobroto morajo krvaveti.
Razdajajo se, a okrog njih usten je bridek nasmeh, kot da se bodo zdaj zdaj skrčile v jok.
Trpka ljubezen. Bog sam ve, kje so razlogi zanjo. Morda že v detinskih letih. Morda niso bili nikdar otroško srečni.
18. julij
Če bi izginila dobrota, bi se svet spremenil v puščavo.
Tudi milijoni mi ne koristijo, če nisem osebno bogat. Bogat pa morem biti po dobroti: ne narejeni, po sproščeni, pristni dobroti.
Ne gre za besede, zunanje geste, gre za dobroto srca. Če je ta, vse drugo po sebi sledi.
Učenjaki
Učenjaki so ponižni. Ne vedno. A vendar.
Domišljave pa so »prazne glave« z dobršno mero častiželjnosti. Te pa vedno.
Ni dovolj, da nekako teoretično priznam, da imam vse od Boga. To zna povedati tudi domišljav človek.
Treba je iti korak naprej: z darovi mi je naložena odgovornost. Ta človeka strezni.