Bog se je sklonil k nam. »Jaz sem, ker sem.«

Kdo doume? A pred božičem zaslutimo veličino božje Biti. Saj ne gre, da doumem, pač pa, da pokleknem in v svetem molku počastim večno božje bivanje.

Zgrni se nadme s svojo sveto navzočnostjo, sveti Bog nebes!

»Jaz sem tu.«

Da. Kristus te je razodel. V njem si stopil iz svoje nedoumljive neskončnosti in teme. »Zasijala je velika luč« – za vse narode.

Že sveti v zadnje dni adventa božična luč.

Vse postaja veliko. Vse presega človekova hrepenenja.

Kaj je človek?

»Najbolj razvita žival.« Bednik! – Božji otrok. Isto življenje nosi v sebi kot Kristus, samo le toliko, kolikor njegova človeška »posoda« dojeti more; ta posoda je krhka in se lahko razbije, božje življenje je možno zapraviti. A vendar je v tem vsa moja veličina, ki prekaša ves ustvarjeni svet. Milost, božji svet, ki sega do nebes. Moja razsežja niso več samo zemska, ampak nebeška.

Kaj je življenje?

Zdaj ima vse svoj smisel.

Na svetovnem trgu je polno teorij, novih in novih filozofskih iznajdb, kako naj bi človek našel srečo, dal smisel svojemu življenju. In te knjige vendarle gredo v promet.

To pomeni, da tudi modernemu človeku ni vseeno, zakaj živi. Če ne najde smisla, želi izginiti. Zato se množe samomori. Čemu bi živel, če ne ve, zakaj.

Sredi vseh nepopolnih in zmotnih teorij – četudi je v njih kdaj kos resnice – pa je od božične noči sèm med nami Resnica.

»Brez mene ne morete ničesar storiti.«

Tako zares smo odvisni od skrivnosti učlovečenja.

Kako globoko sta to doživela sv. Avguštin ali sv. Pavel: »Po božji milosti sem, kar sem.«

»Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.« Zato je prišel, da imamo spet začrtano pravo pot in odprta vrata. Prej človeštvo ni moglo nikamor. Zdaj je jasno: »Jaz sem pot, resnica in življenje.«

»Mnogi preroki so želeli videti, kar vi vidite, in slišati, kar vi slišite.«

Jezusov rod.

Dva evangelista ga navajata. Matej in Luka. Le simbolično. V obeh rodovnikih pa je jasno eno: v Kristusu se pretaka kri vsega človeštva. Njegov rod sega nazaj do prvega človeka.

In kakšen rod! Bilo bi nekam sprejemljivo, če bi bil to rod samih svetnikov. Pa so rodovi grešnikov. Drug za drugim so dokazali, da so Adamovi potomci.

Prav v to človeško rodovino grešnikov je hotel stopiti, v to procesijo ljudi, ki je obtežena s krivdo.

»Sin človekov je prišel, da grešnike sprejema.«

Prihod Kristusa je središče svetovne zgodovine. Kakor trojni veliki amen.

Pričakovanje človeka, njegovo adventno hrepenenje, je nekaj nerazumljivega. Kaj pa je človek spričo vesolja? Čim dalj bomo prodrli v vesoljskih poletih, tem bolj veličastno vesolje se bo zgrinjalo pred nami. In Bog naj bi se za tega »črva« zanimal?

Sv. Janez od Križa

Iz velikega siromaštva je kakor po naključju prišel do duhovništva. Potem se mu je ponujalo udobno življenje. A srce ga je vleklo v samoto.

Našel je pot v karmel. Toda presenečen in žalosten, da redovno življenje ni bilo več tako, kot so zahtevala prvotna pravila, je že premišljal, kako bi vstopil h kartuzijanom.

Sv. Lucija

Žrtev užaljenega ljubosumja.

Doma iz bogate hiše, je bila že zaročena. A v osebnem notranjem doživetju, da jo skoraj čaka mučeništvo, je razdrla zaroko.