Pogum nam je potreben.

Večni jokavci, kritikastri, lenuhi in objokovalci samega sebe naj ostanejo »za pečjo«.

V metež življenja more stopiti le pogumen človek. Ne po naravi pogumen. Celo plašen po naravi more biti junak v moči milosti.

Pogum je treba zbrati vsak dan. Ramena je treba utrjevati vsak dan. Na olimpiado ni mogoče brez dnevnega treninga.

Do svojega tridesetega leta je bil neznan in skrit – Kristus, božji Sin. Odrešenik. Za našo nepočakanost nerazumljivo. Sijajen nauk zame.

Znati biti skrit. Pa se tako veličamo, želimo bleščati se.

Saj gre le za to, da izpolnim svojo življenjsko nalogo, svoje poslanstvo.

Imam danes pogum sprejeti tri stvari, od katerih ne smem odstopiti noben dan?

V krščansko dozorelost moram rasti v tihoti, čeprav sredi hrupnega sveta.

Z globoko vero moram izostriti pogled, da korak za korakom odkrivam božjo voljo.

V meni je toliko dobrega, da lahko postanem svetnik.

V meni je toliko teme, da lahko propadem.

Kakšna odgovornost: v svojih rokah nosim svojo večno usodo.

A vendar mora biti moje življenje prežeto z mirno srečo. Nad menoj čuje on, ki je Ljubezen.

Vem, njegova milost bo ostala prazna, če ne bom z njo dan na dan oblikoval svoje krščanske osebnosti.

Značaj mi je dan. Moram ga sprejeti z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi. A iz teh človeških snovi mora milost v meni graditi božjega otroka.

Gotovo: najtežje umetniško delo.

Skrito, na videz neuspešno delo ne privlačuje.

A božje kraljestvo se gradi brez reklame in veličanja. Ostane tisto, kar je premoljeno, trdo doseženo in morda v nobenem časopisu objavljeno.

Veliko šuma, dviganja prahu, to so kratkotrajne melodije. Izzvené, prah se spet poleže in vse je mimo.

Moje vprašanje ni: Je vredno?

Moje vprašanje je: Ali Bog od mene to hoče?

Bom videl uspeh svojega dela ali ne, moram prepustiti Bogu.

Na begu je milijone ljudi.

To ni emigracija iz dežele v deželo. To je bolj usodna emigracija – beg pred samim seboj.

Praznina, osamljenost, strah ženejo človeka v beg. Zato se polnijo čakalnice psihologov in psihiatrov.

Če pa je duša polna Boga, je polna miru in ni razloga za beg.

Zato je danes potreben klic: več notranjosti!

Mnogi ljudje prekrižarijo svet, ko iščejo svojo srečo. Zaman.

Pri vsem mrzličnem iskanju so pozabili na eno samo stezo – na pot v svojo lastno notranjost.

Gospodovo razglašenje

Vi ste luč sveta. Kristus je izrekel to besedo. V tem je prizadetost in odgovornost nas vseh.

Kdor ni prizadet ob vsej današnji stvarnosti in ne občuti teže odgovornosti, ta ne pojmuje prav ne svojega katolištva ne evangelija.

Bodi jim luč, ki dvomijo in iščejo!

Bodi luč vsem, ki jih zapeljuje široka cesta sveta.

Bodi luč njim, ki v burji življenja omagujejo.

Bodi luč in moč tistim, ki jih trpljenje tira na rob obupa.

Spočitega, zavarovanega krščanstva je konec. Izza trdnjavskih zidov je Cerkev morala v svet, ki drvi v pogin, ker Kristusa ne pozna več.

Prijetni občutek trdnosti in varnosti je zamenjal dvom, mrzlično iskanje, odmetavanje starega, iskanje novega.

Čeprav je vsa zapisana v evangeliju, Cerkev išče svojo identiteto.

Kje je moje mesto? Kjer je papež z zborom vseh škofov sveta.

Z njo – s Cerkvijo – moram trpeti, moram tvegati, moram iskati. Saj gre za Kristusa, ki je življenje mojega življenja.

Minimalizem je smrt krščanskega življenja.

Mnogi so pričakovali, da bo koncil olajšal kristjanovo življenje. Ostala naj bi vera za tolažbo in upanje.

Tako osladkano krščanstvo postaja osladno krščanstvo. Oni »zunaj« nimajo z njim kaj početi. Zato ga ne iščejo. In najbrž trpe, ker ga v dnu duše morda le hočejo imeti.

Brezkrvno krščanstvo. Obsojeno na smrt.

Tudi v dvajsetem stoletju ni igrača biti cel kristjan. Parade v nedeljski obleki ne bodo rešile Cerkve.

Ker ne morejo s šestilom izmeriti božje veličine, ker mu ne morejo s kotomerom določiti oblike, ker še ne morejo s pinceto dotipati njegove biti, v svoji nezreli ošabnosti prepričujejo sami sebe: ni Boga.

Jaz sem, ki sem.

Naj vsako jutro vso mojo bit zajame veliki molk tvojega bivanja!

Hočejo ubiti Boga. Kričijo: Bog je mrtev. Moderni evangelisti govorijo o mrtvem Bogu.

V tem svetu je potrebno moje pričevanje. Ne gostobesedje dokazovanj.

To je teža moje odgovornosti. Podati moram dokaz življenja. Ga dajem?

Glavobol. Prazne steklenice šampanjca so zmetali na kup stare šare.

Novo leto je mimo. Ostala je skrb.

Ne skrb. To je milost. Smem živeti. Pred menoj je kos novega življenja.

Komur sijejo božje jasnine, komur svetijo zvezde idealov, zanj ni skrbi. Ni dvoma, ni gorjupe zagrenjenosti.

Sem danes pokleknil s toplo mislijo? Hvala ti za dar vere.

Nosim v sebi prepričano zavest? Tukaj si, moj Bog.

Moj program: vsaka stopinja – božja stopinja!