Kaj je duhovnik?

Na to vprašanje si moramo odgovoriti vsi, če prav razumemo njegovo poslanstvo v Cerkvi in svetu.

Iz mesa in krvi je kot vsak človek: grešnik med grešniki, neveden med nevednimi, slaboten med slabotnimi.

Na svojih ramenih pa nosi Kristusovo poslanstvo: oznanja evangelij, deli milosti, vodi duše. Srednik med Bogom in ljudmi.

To sveto breme mu je naložilo mašniško posvečenje.

Prijatelj v trenutkih odločitve. Pravi blagoslov je.

Koliko duhovnikov in redovnikov se ima za svoj poklic zahvaliti prijatelju. Pomagajo si že v zgodnji mladosti, pomagajo si v odločitvi, pomagajo si v zorenju, ko so šli na pot, pa še ne dosegli cilja, in pomagajo si še potem, da svoji življenjski odločitvi ostanejo zvesti.

Prav v tem je moč in blagoslov prijateljstva, da se prijatelji nikdar ne pozabijo, čeprav žive daleč narazen, da se podpirajo v molitvi, z dobro besedo, moralno oporo in posebno ob času krize stoje drug drugemu ob strani.

Tveganje.

Tega si ne upamo in tolikokrat prav zato ne storimo kaj dobrega, ki bi ga lahko storili.

Strah pred odločitvijo je znamenje nedozorelosti.

Škoda za mlade ljudi, kar prava tragika za stare. Nič ne bodo v življenju, ker ne upajo tvegati iz strahu, da ne bodo uspeli.

Pa naj gre za duhovniški poklic, redovniški, ali poklic očetovstva in materinstva. Povsod je treba odločitve in tveganja.

Kdor se vedno vrti le okoli svoje lastne osi, ni zmožen pogledati iz oči v oči problematiki življenja.

Odločitev in tveganje terjata odpoved.

Že koncil in vse dosedanje sinode so poleg vsega drugega priče, da se spreminja oblika apostolata.

Bodoči duhovniki, redovniki in laiški apostoli bodo morali v marsičem najti svojo drugačno zunanjo podobo, poiskati nov izraz, sodobno govorico, povsem drugačno obliko apostolata, kot jo poznamo iz preteklih stoletij in sedanjih ustaljenih oblik.

V to iskanje in tudi tveganje je nujno treba iti, sicer bo svet šel mimo Kristusa in Cerkve.

Ker se g. Sodja ozira na post in velikonočni čas, ki se datumsko spreminjata, (današnja nedelja je bila takrat tik pred pepelnico), bom upošteval njegov ritem in preskočil naslednje datume, ki že govorijo o postu, ki ga tokrat še ni. Vzel bom običajne dneve med letom in potem nadaljeval s postnim časom, ko se nam ta približa. Verjamem, da nas bo tako bolj nagovoril.

Otopelost srca.

S plešočim korakom iti skozi življenje pomeni, da nismo razumeli njegovega smisla.

Šumno veseljačenje, droge, seksualno izživljanje, hlastanje za trenutnim užitkom – je le beg. Beg pred pristnim življenjem.

V tem je tragika večjega dela mladine tostran in onstran zaves: la dolce vita.

Nič več ni sveto, ni meje med poštenim in nepoštenim. Izginil je pojem greha.

Najusodnejši je vdor uživanjaželjnosti v »presveto«. Tudi Kristus, tudi Bog naj še imata svojo ceno, kolikor služita programu »la dolce vita«.

Zavist je kakor rak, vse razje.

Človeka privede prav do zlobnosti. Zaradi zavisti je moral na križ celo božji Sin, Jezus Kristus.

Ko tolikokrat v življenju trčim ob to »srčno bolezen«, moram biti sam čuječ.

Večkrat si moram dati jasen odgovor na naslednja vprašanja: Se znam veseliti uspeha drugih?

Mirno in s plemenitim veseljem prenesem, da me prekašajo? Jim nikdar ne podtikam slabih namenov, prehitro sumničim, obsojam?

Skušam zmanjšati njihov ugled z opravljanjem, pretiravanjem, enostranskim prikazovanjem, celo obrekovanjem?

Kdor obleži na blazinah svoje komodnosti, samovšečnosti, zaljubljenosti vase, ta bo ostal sirota. Neraben za življenje.

Treba je utrditi ramena, treba je stalnega urjenja, da si zmožen stopiti v areno.

Treba je stati na lastnih nogah, stopati po »ozki« poti, po »hrapavi« cesti. Tako je nezmotno svaril Kristus.

Življenju je treba dati vsebino, vrednost.

Le tako boš postal opora drugim, ki jih boš srečaval. Mnogi te bodo potrebni.

In bodo propadli, če jim ne ponudiš svoje krepke roke!

Okvir brez slike – je človek z načičkano zunanjostjo, pa brez notranje vsebine.

Ne dajmo se zapeljati.

Človeka sodijo po zunanjosti, po tem, kar ima, le ljudje brez duha. Resni ljudje pa za vso zunanjostjo iščejo notranjo globino.

Človek ni velik po tem, kar ima – ne le denar, tudi znanje jezikov, obvladanje tehnike.

Človek je velik po tem, kar je.

Čim plemenitejša duša, čim globlja osebnost, tem večji je človek.

Za to notranjo – božjo – globino je vredno dati vse. In kaj je z menoj?

Lepa duša, vedra duša, ki izžareva veselje in srečo – to bi morala biti duša vsakega kristjana.

To bi morala biti vsak dan moja duša! In če ni? ...

Nekdo me čaka. Zato je prišel, da me osreči. Sam je rekel; da bi imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju.

Srečanje s Kristusom mi bo prineslo lepoto in vedrino in veselje in srečo.

Samo ene stvari se ne smem ustrašiti:

Morda je pripravil srečanje z menoj na križu.

On izbira, ne jaz.

Dovolj, da sem v dno duše prepričan, da je le on: Kristus – življenje mojega življenja.