»Vemo, da je v Novi zavezi govor o 'Cerkvi, ki se zbira v hiši' (prim. 1 Kor 16,19; Rim 16,5; Kol 4,15; Fil 2). Življenjski prostor družine se je spremenil v domačo cerkev, v kraj evharistije, navzočnosti Kristusa, sedečega za isto mizo.« (AL 15)

»Navzočnost otrok je vsekakor znamenje polnosti družine v neprekinjenosti same zgodovine odrešenja od roda do roda.« (AL 14)

»'Glej, dar Gospodov so sinovi, plačilo je telesni sad; kakor puščice v bojevnikovi roki, tako so sinovi mladosti. Blagor možu, ki je z njimi napolnil svoj tul; ne bodo mu v sramoto, ko se s sovražniki spoprime pri vratih' (Ps 127,1.3-5).« (AL 14)

»Pomenljivo je, da je v Stari zavezi druga najpogostejša beseda po besedi božanstvo (YHWH, 'Gospod') beseda 'otrok' (ben).« (AL 14)

»Tam, kjer v hiši za mizo sedita mož in žena, se pojavijo otroci, ki ju spremljajo 'kakor oljčne mladike' (Ps 128,3); to pomeni polni energije in življenjske moči. Če so starši temelji hiše, so otroci 'živi kamni' družine (prim. 1 Pt 2,5).« (AL 14)

»Sad te (zakonske) združitve je postati 'eno meso' tako v fizičnem objemu kot tudi v združitvi src in življenj in morda v otroku, ki se rodi iz obeh in bo v sebi – tako da ju ne bo združeval samo genetsko, temveč tudi duhovno – nosil 'meso' obeh.« (AL 13)

»'Pridružiti se' … nam ne prikliče v spomin zakonske združitve samo v njeni spolni in telesni

razsežnosti, temveč tudi v njeni svobodni ljubeči podaritvi.« (AL 13)

»'Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso' (Mt 19,5). Glagol 'pridružiti se' v hebrejskem izvirniku nakazuje tesno ujemanje, fizično in notranjo pripadnost, in sicer do te mere, da se uporabi za opis združitve z Bogom: 'Moja duša se tebe drži' (Ps 63).« (AL 13)

»V Visoki pesmi vzklikne nevesta v čudoviti izpovedi ljubezni in medsebojni podaritvi: 'Moj ljubi je moj in jaz sem njegova. (...) Jaz sem svojega ljubega in moj ljubi je moj' (Vp 2,16; 6,3).« (AL 12)

»Jezus nas v svojem razmišljanju o zakonu napoti na … odlomek iz Prve Mojzesove knjige, … kjer se pokaže čudovit portret para s svetlimi potezami... Prva poteza je nemir moškega, ki išče 'pomočnico, njemu primerno' (1 Mz 2,18.20), sposobno premagati to samoto, ki ga vznemirja in ki je ne odpravi niti bližina živali niti vse drugo, kar je ustvarjeno… Gre za srečanje z obličjem, s 'ti'-jem, ki odseva Božjo ljubezen in ki daje 'najlepše premoženje, saj je našel ustrezno pomočnico in oporni steber'.« (AL 12)