»Skrivnost krščanske družine lahko popolnoma razumemo samo v luči neskončne ljubezni nebeškega Očeta, ki se je razodel v Kristusu, on pa se je daroval do konca in živi med nami.« (AL 59)

»Velike vrednote krščanskega zakona in družine ustrezajo tistemu iskanju, ki prežema človeško bivanje. Če vidimo veliko težav, so te klic k temu, da v nas samih sprostimo energije upanja, tako da jih prevedemo v preroške sanje, preobražajoča dejanja in v domiselnost ljubezni.« (AL 56)

»Ne ujemímo se v past, v kateri bi se izčrpali s samoobrambno držo pritoževanja, temveč raje prebudimo misijonarsko ustvarjalnost! V vseh situacijah čuti Cerkev potrebo po tem, da pove besedo resnice in upanja.« (AL 56)

»Zahvaljujem se Bogu, ker veliko družin – daleč od tega, da bi se imele za popolne – živi v ljubezni, uresničuje svojo poklicanost in gre naprej, čeprav na poti velikokrat pade.« (AL 56)

»Ne zapádimo grehu, da bi nadomestili Stvarnika! Kot ustvarjena bitja nismo vsemogočni. Stvarjenje je obstajalo pred nami in ga moramo sprejeti kot dar. Hkrati smo poklicani, da varujemo svojo človeškost, to pa predvsem pomeni, da jo sprejemamo in spoštujemo táko, kot je bila ustvarjena.« (AL 55)

»Odsotnost očeta močno zaznamuje družinsko življenje, vzgojo otrok in njihovo vključevanje v družbo. Njegova odsotnost je lahko fizična, čustvena, duševna in duhova. Ta manko oropa otroke primernega zgleda očetovskega vedenja.« (AL 55)

»Enakost dostojanstva moškega in ženske nas navdaja z veseljem, da presežemo stare oblike diskriminacije in da si v družinah prizadevamo za vzajemno povezanost.« (AL 54)

»Moč družine temelji bistveno v sposobnosti, da ljubimo in da učimo ljubiti. Naj bo družina še tako ranjena, vedno lahko raste, če živi iz ljubezni.« (AL 53)

»Kdo danes skrbi za to, da bi bodrili zakonce, jim pomagali pri premagovanju nevarnosti, ki jim grozijo, jih spremljali pri vzgoji otrok, jih spodbujali, da ostane njihova zakonska zveza trdna?« (AL 52)

»Ne zavedamo se več povsem jasno, da samo izključna in neločljiva zveza med moškim in žensko v polnosti izpolnjuje družbeno vlogo, ker pomeni trdno zavezo in omogoča rodovitnost.« (AL 52)