Nekaterim ljudem je breme – življenje sámo.

Vse drugo je le nameček.

Iz vere vedo, da je vsako življenje nekaj lepega.

A v svoji globini čutijo težo.

Vendarle je tudi za te upognjene duše mogoč raj.

Raj že na zemlji.

Le moči jim je treba, da vsak dan svoje breme vzamejo nase in ponižno izpovedo svoj: da.

Je možna lepša jutranja molitev?!

Bog se jih usmili, teh upognjenih duš!

Lahko je, kadar te boža sreča.

Lahko je, ko se koplješ v notranjem miru.

Takrat tudi viharji ne prizadenejo jedra mojega jaza, ker prihajajo od zunaj.

Težko pa je, ko si obrekovan, v delu neuspešen – pa še sam v sebi razrvan.

Nikjer svetle točke.

A je treba živeti tudi tedaj.

In živeti je treba kot kristjan.

Vse, kar zmoreš, je morda edinole to: Daruj se Bogu takšen, kakršen si.

Morda je to tudi najlepše.

Na svojih razvalinah slaviti Boga.

Razdvojen si in utrujen. Ne moreš moliti.

Kaj ni prav ta razdvojenost najlepša molitev? Iz dna svoje biti kričiš k Bogu.

Kaj ni ves naš boj nenehno pred božjimi očmi?

Nad menoj je vsa božja stvarnost. Bog ni detektiv. Je Oče.

Naša krivda je morda v tem, da bi preveč radi le sami vse napravili. Le preveč bi radi Bogu dopovedali svoje »lepe misli«.

Sveti molk! Četudi boleči molk.

Prav vsak trenutek, prav v slehernem razpoloženju me more in me mora krepiti misel: On me gleda in me ljubi.

Težko je beračiti za kos kruha.

Še težje je z beraško palico iskati po svetu košček sreče – morda desetletja zastonj.

Človeško hrepenenje in upanje zlepa ne opešata.

Boli pa izkustvo lastne bede. Dokaz, da še nisem povsem prepričan o tem, da sem nič.

To se kaj rado dogaja ob branju svetniških življenjepisov. Če me grešnost ponižuje, je znamenje, da nisem še ponižen. Zato je potrebna.

Potrebno je jedko doživljanje, da umiram svoji domišljavosti. Te notranje božje steze so včasih čudno skrivnostne.

Vsem, ki tavajo in iščejo, je morda potrebno osnovno spoznanje: Pojdi vase!

Ko se zaloputnejo zadnja vrata, kjer si iskal ljubezni in razumevanja in ti drhteča roka omahne prazna, te morda preseneti nenaden preblisk:

Poizkusi še eno pot – pot v svoje lastno srce.

Če tam srečaš Boga in ustvariš v sebi svet ljubezni, si rešil svoje življenjsko vprašanje.

Več: prav ti boš postal rešitev tistim, ki tavajo in iščejo.

»Blagor« tistim, ki imajo vedno vse prav in so vsa njihova dejanja odlična. Nikdar jim ni treba preživljati notranje stiske z občutkom zbeganosti, negotovosti, nebogljenosti.

Toda težko njim, ki jih prebada njihov pogled, rani beseda. Če imajo v »zakupu« vso resnico – konkretno: katolištvo in slovenstvo – razsojajo in obsojajo na levo in desno.

Gospod, prosim te za milost nebogljenosti.

Ti edini moreš napolniti mojo praznoto, umiriti zbegano dušo, zdraviti rane, ki mi jih zadaja življenje.

Misterij človeka.

Vse stvarstvo je skladna himna Bogu.

Edino človeku je isti Stvarnik dal svobodo, da se lahko upre in ponovi satanski: ne.

Razrvanost modernega človeka kriči po skladnosti. Za skladnost rabi krščanstvo »staromodno« besedo – svetost.

Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi ... Do bolečine doživeto spoznanje vélikega Avguština!

Moderna glasba, nemir likovne umetnosti, literature – ali ni vse to krik razklanega človeka, ki hrepeni po skladnosti?

Več kot mnogo vrabcev ste vredni vi. Božji humor.

Kako neznansko resno včasih jemljemo sami sebe. In si v svoji razgreti domišljiji ustvarjamo osebno mučeništvo.

Pa je tako preprosto: treba je živeti na božji dlani.

Vreden ali nevreden, to ni moja presoja. Bog me pozna natančno. On edini ve, kakšnega me je ustvaril.

Vem, da je njegova roka ljubeča in varna. To je dovolj.

Zato mora biti v meni sveti mir.

Kristus ga je obljubil: mir, ki ga svet ne more dati.

Jezusovo darovanje, svečnica

V nas je Faust, ki hoče spoznati življenja skrivnost.

V nas je Prometej, ki hoče ogenj sreče strgati z neba.

Pa je evangeljska formula tako preprosta: Bodite kakor otroci ...

Marija ga drži v naročju in ga daruje.

Daritev preprostega otroka, brez narejenosti, brez narejene drže, brez veličanja.

Ne smem se delati velikega in Bogu dopovedovati svoje modrosti.

Le eno je potrebno: molčati, sveto molčati pred Bogom in mu vsak dan darovati ta molk kot del svojega življenja.

Bog v tekočem računu.

Karikatura krščanstva. »Ljubi Bog« in »Mati Cerkev« naj bi bila ustanovi, da bi lažje živeli zemsko življenje. Sem naj bi se zatekali v stiskah kot v lekarno ali banko ali celo kinodvorano.

Mrtva srca. Prazne duše.

Napake, ki tudi nas kristjane lahko uničijo.

Bog je tako majhen, da je skoraj malik.

Molitev je pobožna navada, brez Boga. Obliž na gnojno rano.

Cerkev registracijski urad ob poroki ali pogrebno društvo ob smrti.