Sv. Jernej, apostol

Natanael – Bartolomej.

To je tisti apostol iz Kane Galilejske, Filipov prijatelj. Kakšen prizor!

Filip sreča Jerneja: »Njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki, smo našli: Jezusa, Jožefovega sina, iz Nazareta.«

Ožigosani ljudje. Kakor Kajn.

Tonejo v močvari. Nimajo odporne moči.

Pa morda nihče ne ve za njihovo trpljenje. Kako blizu so jim samomorilne misli, kadar nastopijo temne ure.

Predvsem: nikogar nimajo. Morda bi postali dobri, celo svetniki. A s strahom ali prezirom gredo mimo njih.

In vendar tudi za te ljudi sije božje sonce. Skozi goreči grm svoje slabosti se morajo pretolči do odrešenja.

Devica Marija Kraljica

Vzhod ima to misel v svoji liturgiji in sakralni umetnosti že iz pradavnine. Ob poveličanem Kristusu-Vladarju poveličana Marija-Kraljica.

Saj je njuno življenje povezano od prvega početka. Svoj odrešenjski višek doseže na Kalvariji in zato je razumljiva »božja logika«, da je Marija s Kristusom poveličana. V tem je vsebina današnjega praznika.

Sv. Pij X.

Ni bil učenjak, ni bil politik. V mnogih sodbah je bil odvisen od sodelavcev, ki pa so znali – vedé ali nevede – izkoristiti njegovo dobrosrčnost. Tako je bila iz velike skrbi do Cerkve – danes gledano – marsikakšna poteza nepotrebna, enostranska ali pretirana.

Sv. Bernard

Kladivar svojega časa.

Zato imenujejo dvanajsto stoletje kar »Bernardovo stoletje«.

Svetega ne dajajte psom in svojih biserov ne mečite pred svinje, da jih morda z nogami ne pohodijo in se ne obrnejo ter vas raztrgajo.«

Ne bi verjel, da je kaj takega rekel Kristus. Pa je vendarle sv. Matej zapisal te besede v zbirki Jezusovih naukov pod poglavjem »Govor na gori«.

Morda tega ne doživi vsak, gotovo pa prenekateri. Najplemenitejše čustvo, najbolj idealno hotenje, najbolj pristen dokaz ljubezni, ki je morda stal veliko odpovedi; pa so ljudje, ki na vse to pljunejo.

Obzirnost.

Kar preveč stvari zajema ta beseda. Moje ponašanje, moje govorjenje, moj molk.

»Vsak, kdor se na svojega brata jezi, zasluži, da pride pred sodbo. Kdor reče svojemu bratu 'tepec', zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče 'norec', zasluži, da pride v peklenski ogenj.« Nenavadno krepka Kristusova ocena.

Morda je včasih tako, kot da te besede beremo prvič. Obziren v vsem. Da, tudi v obleki. Umazanost še ni revščina.

Nikdar ne smem biti toliko utrujen, da ne bi zmogel pristne ljubezni do Boga, izgovorjene v tihi molitvi, daritvi sebe in svojega dneva.

Nikdar ne smem biti toliko top, da ne bi imel odprtega srca za bližnjega. Telesna in včasih še bolj duševna utrujenost človeku ugasne »svetlobo« obraza. In se srečavamo z odurnim pogledom.

Vem, kdo je danes moj Bog.

Ali pa vem, kdo je danes moj bližnji? Vsak, kateremu bi moral z vedrim obrazom dopovedati, kako sem vesel, da ga srečam. Mož ženi, žena možu, tujec tujcu, prijatelj znancu.

Osamljenim ljudem je treba pomagati. To so predvsem stari, bolni, obnemogli ljudje. Dolžnost družine, okolja je, da jim olajšajo življenje.

Toda so osamljeni ljudje, ki si morajo pomagati sami.

Vedno čakajo, da nekdo pride. Žele si prijatelja, nekoga, ki jih razume. A nihče ne pride. In se zapro v začarani krog svojega jaza, postanejo zagrenjeni, nesrečni, morda na robu obupa.

Ne čakaj! Pojdi iz sebe!

Marijino vnebovzetje

Marijino poveličanje je zmagoslavje ljubezni: ljubezni Marije do Jezusa, ljubezni Jezusa do Marije.

Čisto drug svet.

Kakor se ta svet ljubezni v vsej topli preprostosti smehlja v betlehemskem hlevu, tako je z vsem nadnaravnim veličjem prežarjen ob vnebovzetju.