Jezusov rod.

Dva evangelista ga navajata. Matej in Luka. Le simbolično. V obeh rodovnikih pa je jasno eno: v Kristusu se pretaka kri vsega človeštva. Njegov rod sega nazaj do prvega človeka. In kakšen rod! Bilo bi nekam sprejemljivo, če bi bil to rod samih svetnikov. Pa so rodovi grešnikov.

Prihod Kristusa je središče svetovne zgodovine. Kakor trojni veliki amen.

Pričakovanje človeka, njegovo adventno hrepenenje, je nekaj nerazumljivega. Kaj pa je človek spričo vesolja? Čim dalj bomo prodrli v vesoljskih poletih, tem bolj veličastno vesolje se bo zgrinjalo pred nami. In Bog naj bi se za tega »črva« zanimal?

Sv. Janez od Križa

Iz velikega siromaštva je kakor po naključju prišel do duhovništva. Potem se mu je ponujalo udobno življenje. A srce ga je vleklo v samoto. Našel je pot v karmel. Toda presenečen in žalosten, da redovno življenje ni bilo več tako, kot so zahtevala prvotna pravila, je že premišljal, kako bi vstopil h kartuzijanom. Tedaj je prišlo do odločilnega srečanja s Terezijo Avilsko. V njej je spoznal ženo globokega duha in velike inteligence.

Sv. Lucija

Žrtev užaljenega ljubosumja. Doma iz bogate hiše, je bila že zaročena. A v osebnem notranjem doživetju, da jo skoraj čaka mučeništvo, je razdrla zaroko. Zaročenec v svojem besu prijavi Lucijo, da je kristjana. Prej je razdala vse svoje imetje med uboge. Konzul Pashazij je bil iznajdljiv v mučenju: odpeljali so jo v javno hišo, da ji pomendrajo njeno dekliško lepoto, žgali so jo z razžarjenim železom, polivali z vrelim oljem.

Adventni čas je najbolj ugoden čas, da se dvigne »potopljeni svet« tistih, ki jim je božič ostal le spomin.

Ne bi prenesli, če bi se nam Bog razodel v svoji veličastni neskončnosti. Beseda je spregovorila besedo v razumljivem jeziku. Zato je Bog postal človek.

Umik v samoto – to terja advent.

Advent sam sebe zbira v tihoto.

Brezmadežna

Praznik je višek adventne misli. Bog pripravlja prihod svojega Sina. Za učlovečenje in odrešenje pa potrebuje ženo.