Kristus nadaljuje svoje življenje v vseh odtenkih. V tem je veličina Cerkve, da je vsaki duši dana možnost, da si najde svojo pot podoživljanja Kristusove skrivnosti.

Rožnovenska Mati božja

Rožni venec kljub vsem pomislekom ostane »čudež božje tehnike«. Pravzaprav je pomislek samo eden: mólimo ga v prazno, je včasih le premikanje ustnic in prebiranje jagod. Naši dedje in pradedje so ga molili in si z njim utirali pot v nebesa. Ob podbojih naših domov so viseli veliki rožni venci: ne za okras – ampak kot simbol vernosti. Koliko jih je v dneh stiske prisegalo, da ga bodo molili vsak dan.

Sv. Bruno

O blažena samota – o edina blaženost. Večino življenja je vendarle preživel v svetu in to v viharnem svetu. Bister, hitro za profesorskim katedrom, potem sredi kanonikov, v mučni borbi s posvetnjaškim škofom, na begu pred škofovsko službo, spet klican v Rim k papežu, da mu pomaga ... A v njem je ostalo nenehno domotožje po samotni molitvi. Niti cistercijanski mir in strogost ga nista zadovoljila. Pač posebna karizma.

Iz »vaške ožine« v »svetovno širino« – to je moja, to je naša naloga danes.

Sv. Frančišek Asiški

Francesco Bernardone – kralj asiške mladine. Po spreobrnjenju: poosebljen evangelij. Krščanski preroditelj brez primere. To, kar osvaja še danes, niso pravila, v katera je Cerkev zajela in v svoj blagoslov bogato izkoristila njegovo preroditveno gibanje.

Ljubiti moram Cerkev takšno, kot je.

Angeli varuhi

Cerkev jih praznuje tudi po koncilu. Ne moti je iskanje nekaterih bogoslovnih učenjakov, če morda le niso angeli nekaka personifikacija plemenitih nagnjenj. Prepustimo učenjakom, če morejo res kaj novega povedati mimo tega, kar je v evangeliju in je rekel Kristus sam in Cerkev uči že od davnine. Saj ima za pričo vere v angele varuhe najbolj ugledne cerkvene učitelje: Klemena Aleksandrijskega, Hieronima, Ambroža in druge. Molitev, ki so nas jo prvo učile naše matere. Kako naj otrok modruje s teologi?

Sv. Terezija Deteta Jezusa

Svet jo je spoznal šele po smrti. In jo takoj tudi vzljubil. Bila je razodetje. Pokazala je, kako je mogoče v malem svetu živeti veliko življenje. »V srcu Cerkve hočem biti ljubezen.« To je bil njen poklic, njena karizma. In ta poklic je hotela nadaljevati tudi v večnosti: »V nebesih ne mislim biti brez dela. Moja želja je, še delati za Cerkev in za duše.« Njeno življenje se zdi samo po sebi umljivo.

Sv. Hieronim

Postavljajo ga ob Avguština in Ambroža. Učenjak, široko razgledan, bistroviden, delaven, istočasno pa tudi ujedljiv in vročekrven. Njegova največja zasluga je prevajanje in razlaganje Svetega pisma. Po rodu je bil Latinec, verjetno rojen na Krasu, imel družbo svetih duhovnikov v Ogleju in Emoni, pa kmalu prišel v Rim in od tam na Vzhod. Poleg latinščine, ki jo je izpopolnil do klasične stilne lepote, je popolnoma obvladal grščino in posredoval grško krščansko kulturo Zahodu. Obvladal pa je tudi hebrejščino.

Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli

»Kdo kakor Bog?« – Mihael. »Božji junak« – Gabrijel. »Božje zdravilo« – Rafael. Teološko razpravljanje o angelih je samo poudarilo njihovo bivanje in pomen. »Stojé pred Bogom«, imajo svoje poslanstvo.