Sv. Simon in Juda, apostola

O nekaterih ljudeh zgodovina malo poroča. Tudi med apostoli so možje, o katerih je malo zgodovinskih podatkov. Eden pa je zanesljiv: bili so apostoli. V apostolskem zboru sta bila dva Simona in dva Juda. Današnji Simon ima vzdevek Gorečnik, da so ga ločili od Simona Petra. In Juda ima nekak priimek Tadej, da ga ločimo od Juda Iškarijota. Oba nekako izgineta. Simona Gorečnika zasenči Simon Peter.

Kdor je v življenju in delu doživel poraze in ima včasih občutek, da so se vse mladostne sanje razblinile, da so njegov spomenik – razvaline začetega pa nedovršenega dela, ta ima še vedno krasno možnost: molitev.

Dvom razjeda: Ali ima smisel opravljati apostolsko delo?

Če bi zbrali ves tisti denar, ki ga ljudje potrošimo za nepotrebno, odvečno nego telesa, če bi rešili vse tisto, kar potratno mečemo na smetišče, če bi dali v svetovni obtok ves tisti denar, ki na kupih leži, bi rešili smrti na stotine stradajočih, na milijone gobavcev bi dobilo človeka vredno življenje, zapuščenim sirotam bi dali streho, kos kruha ... Vsem pa bi dali ljubezen.

Legitimacija, da živimo in čutimo s Cerkvijo, je poleg drugega tudi misijonska zavest.

Cerkev mora biti pričujoča v vseh narodih. Je »luč« in »kvas« in vesoljni »zakrament« med vsemi narodi. Učlovečenje se nadaljuje. Do zdaj se je Kristus »učlovečil« le v evroameriški kulturi. Enako pravico do Cerkve pa imajo tudi vsi drugi kulturni krogi: kitajski, indijski, arabski, črnski, japonski ...

Žetev je velika, delavcev pa malo ... Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev ...

Kakor je osebna sebičnost znamenje krščanske nedozorelosti, tako je tudi skupinska sebičnost znamenje, da v tistem občestvu ni pravega katoliškega življenja.

Treba je izpostaviti svoj ugled, kadar gre za božje kraljestvo.

Svetega ne dajajte psom in svojih biserov ne mečite pred svinje, da jih morda z nogami ne pohodijo in se ne obrnejo ter vas raztrgajo.«