Sv. Elizabeta

Srednji vek ima preveč grofovskih in kraljevskih svetnikov, premalo iz vrst preprostega ljudstva. A vendar. Tudi na gradovih so živele plemenite duše. Ena takih je bila sv. Elizabeta. Za današnji čas kar neverjetno: umrla je stara komaj 24 let, pa je svojemu možu, s katerim so jo zaročili že štiriletno, rodila tri otroke, postala vdova in z deli ljubezni bila hitro poznana daleč naokoli. Glas o njeni milini, svetosti, dobroti je šel po vsej Evropi. In že tri leta po smrti jo je Gregor IX.

Potrtost – tudi to je naš delež.

»Opravil« sem večerno molitev, »opravil« sem nedeljsko dolžnost. Kolikokrat je morda res tako. Zato pa sta maša in molitev brez pravih sadov v mojem življenju.

Na dnu nekje si je treba izkopati studenec miru.

Sv. Stanislav Kostka

Kolikokrat so tudi Stanislava kot vzornika mladine slikali kot rojenega svetnika. A vendarle je bil tudi on vročekrven, strasten, in je moral pretrpeti veliko bojev. Najtežje je bilo nasilje njegovega starejšega brata. Predal se je veseljačenju, ko sta študirala na Dunaju, in je hotel tudi Stanka potegniti za seboj. »Za kaj večjega sem se rodil,« je bil njegov od­govor. To je brata razkačilo in ga je pretepal in poniževal. Njegovo trpljenje je bilo toliko, da je hudo zbolel.

Sv. Jozafat Kunčevič

Veliki gorečnik za zedinjenje. Razumeti ga moremo le iz za­pletene dobe sedemnajstega stoletja in tedanjih cerkvenih razmer, ne pa iz pokoncilske dobe. Že otrok je bil izredno pobožen. Dorastel fant in mož pa je hi­tro stopal z ene stopnje na drugo: ko je bil komaj štiri leta posve­čen v duhovnika, je postal samostanski predstojnik, čez leto arhimandrit, čez tri leta pomožni škof, takoj naslednje leto škof v Polocku. Želel je spravo med pravoslavnimi in katoličani.

Sv. Martin

Kar je pomenil kartaginski škof sv. Avguštin za afriško Cer­kev, kar je pomenil milanski škof sv. Ambrož za Italijo, to je po­menil sv. Martin, škof v Toursu, za Galijo, današnjo Francijo.

Sv. Leon Veliki

Moč njegove osebnosti tako izstopa, da je upravičeno dobil naslov »Véliki«. Ko je sprejel papeško službo, se je zavedal svoje odgovornosti. In to je v govorih tudi povedal. Prvi med škofi, sredi njih in v službi njih. Sam je vnovič opredelil stališče do zbora škofov. In po tem se je tudi ravnal. Živel je v času številnih zmot, ki so cepile krščanske vrste. V dobah preganjanj je trpljenje družilo. V dobi svobode pa so nasta­le na vseh koncih zmote.

Čisti računi.

En pomislek moti mnoge: strah pred sodbo.