Kadar sem vesel svojega dobrega dela, zaradi katerega sem bil obsojan in ponižan – kadar vztrajno ljubim, četudi nisem ljubljen – kadar ne preneham razdajati, četudi mi nihče ne reče: hvala – takrat sem lahko miren, da v moji dobroti ni sebičnosti.

Sv. Vincencij Pavelski

Kot vse velike ljudi, ga je Bog postavil v težak čas. Iz kmečkega otroka, ki je bil še kot mlad duhovnik – pač v duhu časa – navezan na denar in je zahlepel celo po škofovstvu, je počasi zorel preko zunanjih in notranjih preizkušenj do svojega poslanstva, v katerem je postal svetnik.

Njegova karizma: ljubezen do ubogih. Svojim misijonarjem je naročil, naj oznanjajo evangelij najbolj ubogim in zapuščenim: usmiljenim sestram pa, naj trosijo ljubezen vsem siromakom tega sveta.

Božje ljudstvo smo.

Nemirne noči brez sna – težke so. Pa so blagoslovljene.

Vsak iskren delavec za Boga danes trpi.

Zaupanje mladini. Vera v mladino.

Ko spočiti vstanemo v svoj dan, ko smo veseli svojega zdravja, ko siti dokončamo svoj obed – ali pomislimo, da je na milijone ljudi pohabljenih, priklenjenih na posteljo, slepih, duševno bolnih, gluhonemih ...

Sv. Matej, apostol

Včasih se tako obnašamo, kot bi hoteli Bogu narekovati, kaj naj stori. Tudi tisti dan, ko je Kristus poklical mitničarja Mateja, se je zgodilo nekaj podobnega. »Hodi za menoj!« To je bilo za Mateja dovolj. A nič ni pomenilo farizejem. Takoj so se obregnili ob Kristusa: »Zakaj jé vaš učenik s cestninarji in grešniki?« Učencem ni bilo treba odgovarjati, še manj zboru cestninarjev, ki so sedeli pri poslovilni gostiji.

Nasprotja: presitost – lakota, uživanje – umiranje, veseljačenje – obup. Niso danes ta nasprotja tisto, kar smo včasih brali v katekizmu: vnebovpijoči grehi?

Dovolj je prostora za vse. In preveč je dela – tudi za vse. Kakor je v življenju važno, da najde vsak »svoj prostor«, tako je važno, da dá tudi drugim vso pravico in možnost, da imajo svoj prostor.